Nespoštljiva komunikacija v družini
Kako naj se rešiva začaranega kroga nenehnih prepirov, ki vodijo v poniževanje in žaljenje ter obdobja kuhanja mule, ki sledi me je vprašala zaskrbljena gospa z dvema majhnima otrokoma. Ne vem, kakšen način komunikacije so imeli njuni starši, ampak to je vzorec, ki ga zlahka ‘posvojimo’ in nesemo naprej v svojo družino, čeprav nam gre na živce in nam povzroča notranji nemir. Tako močna je dediščina naših prednikov, ki sega veliko globje od razuma. Dobro je razmisliti o svojem družinskem deblu, kako komunicirajo starši, dedki in babice ter strici in tete. So sposobni mirno izpovedat svoje občutke ali žaljivke letijo kot po tekočem traku?
Za začetek je vedno dobro pogledati svojo stran, za katero se včasih sploh ne zavedamo, kaj prinaša. Partnerjeve napake so vedno kristalno jasne. Kaj se skriva pod njimi, pa je drugo vprašanje. Človek vedno reagira tako kot najbolje zna oz. zmore, dokler se ne odloči nekaj spremeniti.
Moč za spremembe se vedno skrivajo v nas samih. Pomembno je, da vsak pri sebi prepozna škodljive vzorce, jih ozavesti, sprejme odgovornost zanje in potem nekaj spremeni. Kdaj in če sploh bo ta del naredil partner ne ve nihče. Ima pa partnerka veliko več možnosti, da mu z zgledom pokaže, kako se to naredi in moški potem lažje sledi. S kritiziranjem in obtoževanjem se bo partner vedno bolj umikal ter branil z napadom. Torej to ni prava pot, saj ima nasprotni učinek.
Ko posameznik raziskuje svoje slepe pege, zakaj ga določena dejanja vržejo iz tira, začuti bolečino in ko stopi v stik z njo, se lahko počasi pomiri. Potem sledi umirjen pogovor s partnerjem, brez deljenja krivde. Najbolj varno je govoriti o sebi, svojih občutkih in doživljanju. Če zmore partner poslušati do konca, se mu nato da priložnost, da sam pove svoje doživljanje. Tukaj ne sme biti prostora za nespoštljive dodatke. Včasih par zmore takšen nivo komunikacije šele na terapiji ob terapevtovem ustavljanju, ko gre predaleč. Ker je v družinskem sistemu ‘bojno stanje’ tako domače, je treba vložiti veliko truda, da se vsi člani družine naučijo spoštljivega pogovora, ki prinaša varnost ter mir. Tukaj sta pomembna starša, kot odrasli, odgovorni osebi, ki prenašata način doživljanja in delovanja v odnosih na svoje otroke.
Zakaj partner kriči na otroka je bilo naslednje vprašanje zaskrbljene gospe. Po vsej verjetnosti otroci pritiskajo pri partnerju na nek nezaveden gumb, ki ga spravi v jezo, ki je ne zna funkcionalno sprocesirati. Možno je tudi, da je gospa odraščali v okolju, kjer so bili starši zelo strogi, nesočutni in brezbrižni do njenega čustvovanja, pa jo zdaj vse to spominja na njene krivice iz otroštva. Morda zaradi težkih stvari iz preteklosti teži v nasprotno smer pri svojih otrocih in težko postavlja zdrave meje, kar njenega partnerja spravi v jezo. Morda pa je on mnenja, da je edini način, da se otroke vzgoji v postavljanju mej s psihičnim nasiljem, kar je seveda treba ustaviti in odločno postaviti meje.
Torej veliko možnih scenarijev je lahko v ozadju omenjenega problema. Vsekakor priporočam delo na sebi, ozaveščanje svojih vzorcev, izobraževanje na temo sočutne vzgoje, ki je v bistvu soočanje s svojim lastnim bistvom in zdravljenje notranjih ran.
- Virtualno dopisovanje - 20. 7. 2019
- Nespoštljiva komunikacija v družini - 18. 6. 2019
- Odvisnot od odnosa - 6. 5. 2019