Treskajoča vrata, kaznovanje in odtujeni odnosi

Treskajoča vrata, kaznovanje in odtujeni odnosi
Foto: Xavier Sotomayor

Piše dr. Lucija Čevnik

»Naša Eva je čisto zabluzila v šoli, večino časa prelenari v svoji sobi, ki mimogrede izgleda natančno tako, kot če bi v njen razneslo bombo,« pravi vznemirjeno mama srednješolke. »Z očetom sva imela z njo že nič koliko pogovorov, pa nič ne zaleže. Vzela sva ji telefon, ji zagrozila s prepovedjo obiskovanja prijateljic in uporabo računalnika. Nič ne pomaga, samo še slabše je. Treska z vrati in se zaklepa v sobo. Ne spomnim se, kdaj sva si nazadnje izmenjali prijazno besedo. Nemogoča je in nič ji ne pride do živega!« obupuje mama.

»Mogoče je pa vaša hči naletela na kakšno oviro, ki je ne zna premagati in je takšna nenadna vedenjska sprememba odgovor na težavo, ki se je pojavila v njenem življenju?« nedolžno pripomnim.

Mama se srepo zazre vame in me pomenljivo vpraša: »In kakšne življenjsko pomembne težave lahko ima 17- letna smrklja?«

»To pa vam mora zaupati vaša hči sama,« odgovorim.

»Če ni hujšega!« sarkastično pripomni.

Nenadne vedenjske spremembe otrok so nemalokrat povezane s psihičnimi stiskami in nerešenimi težavami s katerimi se v življenju srečujejo. Čustveni izbruhi, popuščanje v šoli, zapiranje vase, motnje hranjenja, so vrh ledene gore, ki se kažejo iznad velike gmote čustvene obremenjenosti, ki je potopljena v duševni stiski posameznika. Veliko staršev nima posluha, ne potrpljenja, da prepozna psihično ozadje, ki je povod za nesprejemljivo vedenje lastnih otrok. Nepripravljenost prepoznati ali prisluhniti stiski s katero se najstnik v nekem trenutku sooča, ga navdaja še z večjim obupom, ki se lahko manifestira v  jezo ali celo agresijo. Starši na čustven izbruh odgovorijo z ofenzivo in družinski odnosi v trenutku dobijo status vojnega stanja. Pritiski roditeljev, ki želijo nastalo situacijo le povrniti nazaj v ustaljene tire, se stopnjujejo. Pričnejo se z grožnjami, stopnjujejo z odvzemom otroku dragocenih predmetov in prekinitvijo stikov s prijatelji, nemalokrat pa končajo z grobimi žalitvami ali celo fizičnim kaznovanjem. Nastane mrtva točka v medosebni komunikaciji, kjer otrok ostane neslišan, prav tako pa tudi zahteve staršev.

Z odvzemom telefona, prepovedjo uporabe računalnika in druženja s prijatelji otroka kaznujemo, ker ni izpolnil naših pričakovanj, vendar s tem ne delujemo v smeri dejanskega reševanja krizne situacije, ki tiči popolnoma drugje. Ukvarjamo se s posledicami, ne pa z vzrokom, ki nam zaradi napačnega pristopa, ostaja nepoznan.

Če nam je kot staršem mar za otroka in njegovo čustveno dobrobit, moramo biti včasih pripravljeni pozabiti na situacijo oz. sliko, ki jo vidimo pred svojimi očmi in si dopustiti, da pogledamo globlje in širše. Odkritega pogovora nikoli ne bomo izvabili s prepovedmi, vedno le z zaupanjem in razumevanjem. Šele ko bo otrok čutil, da nam je bolj mar zanj kot za njegove ocene ali nered v sobi, smo na dobri poti, da bomo z njim lahko vzpostavili kvalitetno komunikacijo, ki bo na koncu pripeljala tudi do bolj urejene sobe in kvalitetnejšega opravljanja šolskih obveznosti.

p.s.

Če je mogoče družinske odnose primerjati z odnosi v podjetju, potem se kot starši vprašajmo, kaj nas bolj motivira in spodbuja h kvalitetnejšemu delu in večji timski pripadnosti: restrikcije, prepovedi in zapovedali nadrejenih ali odprta komunikacija, nagrajevanje in pohvala?

Lucija Čevnik

Lucija Čevnik

Dr. Lucija ČEVNIK, predavateljica in svetovalka s področja (telesne) samopodobe in čutne vzgoje.

Za pogovorne terapije ali morebitna vprašanja glede aktualne tematike se obrnite na  lucija.cevnik@gmail.com ali FB profil.
Lucija Čevnik

Latest posts by Lucija Čevnik (see all)

Ocena:
[Skupaj: 23 povprečno: 4.9]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor