Bosonogi otrok? Ampak tla so umazana. In otrok se lahko prehladi.

Novodobno starševstvo je tudi zame kot psihologinji pomenilo odkrivanje svetov, za katere sem komaj vedela, da obstajajo. Prvo srečanje z nebalkanskim modelom starševstva je bilo, blago rečeno, šokantno. Bosonogi otroci na pesku, takoj ko je zunanja temperatura presegla 18 stopinj. Tudi takrat, ko je deževalo. Iz pipe točijo vodo in delajo jezera v pesku ter tako umazani in mokri neskončno uživajo (tudi pri teh 18+ stopinjah), starši pa jim pri tej igri celo pomagajo. Spoprijemanje z rekviziti, ki so še za nas odrasle izziv in ki se včasih nahajajo na precejšnji višini, pri čem je na igrišču na vidnem mestu izpostavljen znak za prepoved nošenja čelade. Pri vsem tem pa starši v glavnem mirno sedijo ob strani. Nikogar ne slišiš, da izgovarja znamenite stavke Pazi, da se ne umažeš. Ne teci, da se ne spotiš! Ne dajaj tega v usta! Ne teci, padel boš. Zaskrbljen je samo tisti starš, katerega otrok je slučajno manj zainteresiran za raziskovanje okolice in plezanje ali pa malce zaostaja pri motoričnih dosežkih vrstnikov. Razlog je zavest staršev o povezanosti motoričnega razvoja z razvojem govora, miselnega razvoja in nasploh otrokovega intelekta.

Prestopiti v drugačni model vzgoje otroka je na prvi pogled izgledalo precej zahtevno in nekatere ustaljene načine razmišljanja je bilo treba na novo opredeliti.

Še vedno ne hodi, kako je lahko na igrišču izven vozička?

To je morda bilo najlažje preseči, saj je bila alternativa, da sploh ne gremo ven. Naši dojenčici bivanje v vozičku ali kengurujčku ni bila opcija, meni pa ni bila opcija neprestano sedeti v zaprtem prostoru ali “trenirati” dojenčka, da sedi v vozičku in da poslušam njegov neutolažljivi jok zaradi omejevanja močne potrebe po aktivnosti. Torej, ali plazenje zunaj ali zaprti doma v hiši, dokler ne shodi. Izpostavilo se je, da plazenje zunaj ni nič strašnega, za trde podlage, kot je asfalt, je pa rešitev v debelejši trenirki ali ščitnikih na kolenih (pravih ali improviziranih od npr. starih nogavic ali gamaš). Rezultat: njena sreča zaradi možnosti, da raziskuje tudi druge prostore, videva druge otroke in pridobi nove izkušnje, ni imela meja, sedenje v vozičku pa je naenkrat postalo sprejemljivo, še posebej, ko omenimo, da se z njim peljemo na igrišče, jeee!

Kaj pa, če da nekaj v usta? Najde kamenček?

Otrok ima potrebo po spoznavanju različnih predmetov, en od načinov spoznavanja pa je, da predmet poskusi dati v usta. Če izvzamemo objekte, ki so lahko nevarni in na katere bomo vsekakor pozorni, je vse ostalo za otroka nabiranje izkušenj. Ni grozljivo, če otrok da v usta vejo ali kamenček, niti ne bo zaradi tega “pridelal kakšno bolezen”. Otroku bomo dali vedeti, da to ni okusno, da je bljak ali, če je potrebno, mu vzeli predmet iz ust in ga odstranili z otrokovega dosega. Tako se otroka uči.

Kako gremo lahko po dežju ven? Pa saj bo mokra in se lahko prehladi!

In potem vidiš otroke (in starše), ko se tako noro zabavajo in igrajo po dežju. Dež je samo voda. Pelerina, dežne hlače, škornji za dež in zabava se lahko prične.

Umazal se bo! Pesek, blato, kakšen pa bo? In takega otroka moram potem peljati domov!

Pesek in blato sta samo pesek in blato in, ja, lahko sta praaaav zabavna za igro. Umazane obleke pa opere pralni stroj. Da, včasih po taki igri garderoba potrebuje še dodatno pozornost, a kaj je to v primerjavi z neprecenljivim veseljem proste igre? Poleg tega so tukaj dežne hlače in jakne ali kakšno že ponošeno oblačilo, ki lahko v takih situacijah zelo pride prav. Kar se tiče drugih ljudi, lahko samo pomislijo, da ste dober in vesten starš, ki vzgaja zdravega otroka. S tem, ko svojega malčka ne omejujete, mu omogočate zdrav motorični in kognitivni razvoj in srečno otroštvo.

Najpogostejša vprašanja v zvezi z gibanjem otrok na igrišču in na drugih mestih

Kako naj se vzpenja, naj gre sam?
Dovoliti ali ne dovoliti gibanje po stopnicah gor ali dol, po pobočju gor ali dol?
Kaj, če pade?
Na katere naprave in kakšno višino je v redu, da se otrok vzpenja?

Pogosto nas lasten strah pripelje do razmišljanja po načelu – bolje, da držim otroka ali ga umaknem stran, kot pa da tvegam, da pade – in pri tem zanemarimo, da s tem otroka prikrajšamo za pogoje, potrebne za pravilen razvoj. Obvladovanje novih prostorov in ovir ne samo da prispeva k motoričnem in nasploh kognitivnem razvoju, ampak se ima otrok priložnost naučiti, kaj je strmina, kaj so stopnice, kaj zmore in česa ne in kako se na takih podlagah vesti. Z drugimi besedami, otrok gradi samostojnost, se uči ocenjevati situacije in svoje zmožnosti, se opirati na lastne zmožnosti in gradi samozaupanje, to pa lahko doseže, če tvega, da lahko tudi pade. Bodite poleg otroka, da ga lahko ujamete in se tako izognete resnejšim poškodbam, vendar pa mu dovolite, da preizkuša gibanje po različnih terenih, sam in s svojim tempom. Poleg tega se držite načela, da je otrok varen samo na tistih igralih, na katera lahko sam spleza. Da bi se izognili poškodbam, ne dvigujte otroka na večje višine in na igrala, do katerih se ne more sam vzpeti.

Bosonogi otrok? Ampak tla so umazana! Kaj pa, če se prehladi? Kaj, če stopi na nekaj in se zbode?

Bosonogost (tako za male kot za velike) pri nas če vedno ni prišla v modo in še naprej je nekaterim staršem pomembneje, da se vidi, da ima otrok čevlje znanega proizvajalca. Pa vendar se vse pogosteje spodbuja, da je za učenje hoje najboljše boso stopalo, brez učvrstitve gležnjev in anatomskih vložkov, ker se stopalo tako najbolje oblikuje. Da ne omenjam vseh nevronskih povezav, ki se med to bosonogo senzo-motorično izkušnjo gradijo! Smatra se celo, da s spodbujanjem tega, da otrok čim več hodi bos, odpiramo vrata najenostavnejšemu, najcenejšemu in istočasno najneposrednejšemu načinu ohranjanja zdravja. Otrok torej ne bo dobil nahoda, pljučnice ali vnetja mehurja. Preverite, če so na podlagi steklo ali drugi ostri predmeti. Preverite, kako hladna ali topla je podlaga in občasno med igro preverite, kako tople noge ima otrok. Zaupajte otroku, da po pokazal znake, ko mu  igra bosih nog ne bo več prijala, če mu bo hladno ali vroče. Če ste na travi in vas skrbi, da so v travi klopi, otroka zaščitite s sredstvom proti insektom. In se prepustite igri.

Ko tako s strani opazujete vaše pogumne in spretne malčice in malčke, kako uživajo v radosti igre, vam na koncu morda na misel pade nora ideja, da bi se jim pridružili. Da pozabite na običajne dogovore in da se sezujete, sedete na tla ali greste ven na dež in dovolite kapljicam, da zaplešejo po vaši koži.

Žar v očeh moje deklice me je napeljal, da sem pričela po malem zapuščati običajne okvirje in si drznila preveriti ,če tudi meni, tako odrasli, enake stvari povzročajo tudi takšno veselje.

Hoditi bosi, sedeti na zemlji, valjati se po travi so zdaj postali moji priljubljeni dnevni rituali, ko se po delovnem dnevu skupaj z njo odpraviva ven.

In ko čutim travo pod svojimi stopali, ko vpijam vonjave, ki naju obkrožajo, ko poslušam ptice in čričke, ko ji opisujem neskončnost neba in čarobnost oblakov in mogočnost velikega drevesa poleg nas, začutim mir, kot da se svet ustavi in se ga lahko dotaknem.

In čutim, kako se vračam v nek brezskrben svet, čutim, kako se vračam k sebi.

Predlagam, da tudi sami poskusite.

Dr. Natalija Radivojević Banović, psihologinja/logopediavramovic.com