Mami, boli me

Zelo lahko je biti z otrokom v stiku in zares prisoten z njim, ko smo vsi za to razpoloženi in dobre volje. Kaj pa takrat, ko otroka kaj boli in je njegova izkušnja vse prej kot prijetna in lahkotna? Kako ravnati, ko je otrok v stiski, ko ga boli in joka?

Mami, boli me
Foto: Jerry Ferguson

Piše: Ana Bešter Bertoncelj

Sama sem imela ne dolgo nazaj precejšnjo preizkušnjo na tem področju. Sin si je prebil nos, dobil štiri šive, zaradi infekcijske okužbe sva nato preživela še štiri dni na infekcijski kliniki v Ljubljani. Doma imamo še dvoletnika, zato je bila to precej neprijetna izkušnja za vse. Je bilo čustveno naporno? Zelo. Smo iz te izkušnje odnesli kaj pozitivnega? Ja. Veliko. S sinom sva še bolj povezana in verjamem, da ima po tej izkušnji zaupanje, da ne glede na to, kaj bo, bom tam z njim in za njega.

Že od prvega trenutka, ko sem videla, kaj se je zgodilo, sem mu res velikokrat rekla: »Tukaj sem. Tukaj sem zate.« Prav tako sem ga res velikokrat zrcalila: »Boli. Ja, boli.« Ali pa: »Hudo je, ja.« Ali pa: »Vem, da je težko.« Nisem mu govorila, da je vse v redu (ker ni bilo), nisem mu govorila ššššš (ga mirila na ta način), niti mu nisem govorila, naj ne joka, ker ni nič hudega. To so sicer prevladujoči načini tolažbe, ki jih hočeš nočeš (tudi če sam tega ne delaš), slišiš iz vseh strani. Verjetno zato, ker večina ljudi tako dela in ker je to naučena reakcija, ki se je mnogi niti ne zavedajo. To govorijo tete, ki jih srečaš na hodniku, zdravniki, prijatelji, znanci, … vsak, ki sliši jokajočega otroka.

Kaj se otrok s tem nauči? Da je njegova izkušnja, ko ga boli, očitno drugačna, kot jo vidijo drugi. Njega boli, drugi pravijo, da ga ne boli. On bi zaradi bolečine jokal, drugi mu pravijo, naj ne joka. Še več. V svoji bolečini ostaja sam. Mame tolažimo, ker želimo otroku najbolje. Vendar če želimo, da bo zanj res najbolje, se povežimo z njim v njegovi bolečini. Je to enostavno? Daleč od tega! Kako velik rezervoar mora imeti mama, da lahko »drži« vso bolečino otroka, ki jo pogosto čuti, kot bi bila njena?! Pogosto namesto, da bi bili z bolečino, od nje zbežimo, ali ob njej otopimo. V obeh primerih nismo tam z njo.

Vendar otrok potrebuje, da smo tam z njim v vseh globinah bolečine, ker šele takrat mu bo dovoljeno, da se bo lahko ukvarjal z njo, da jo bo lahko začutil, ne glede na to, kako velika bo in se ob nas, ki smo mu vir varnosti, tudi pomiril. In kakšna čudovita popotnica je za otroka, če se bo lahko ob nas skozi leta in leta počasi naučil, kako čutiti (tudi tisto in predvsem tisto, kar je neprijetno), da bo to znal držati, se umiriti in se potolažiti. Najprej z nami, nato sam. Vendar to bo znal in zmogel le, če se bo tega najprej učil ob meni. Ničesar drugega otrok ne potrebuje, kot le to, da sem tam zares z njim. Največkrat niti besede niso potrebne.

 

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor