Medvrstniško nasilje – kje se začne?

Medvrstniško nasilje - kje se začne?

Piše Dr. Lucija ČEVNIK; predavateljica in svetovalka s področja (telesne) samopodobe, čutne vzgoje ter reševanja konfliktnih odnosov in prekinjene komunikacije med starši in otroki

Veliko staršev govori o medvrstniškem nasilju, znotraj katerega so se znašli njihovi potomci. Eni v vlogi storilcev, drugi v vlogi žrtev. Gre za žalostne, boleče in travmatične zgodbe, ne le med žrtvami, ampak tudi med storilci.

Zakaj nekdo sploh postane nasilnež, ki se »spravlja« na druge?

Pogosto si mislimo, da tem otrokom manjka avtoriteta, disciplina in nadzor. Pa temu največkrat ni tako. Otrokom, ki nastopajo v vlogi storilcev medvrstniškega nasilja, manjka predvsem ljubezni, sprejetosti in videnosti. Ti otroci so zelo pogosto sami deležni nasilja. Verbalnega, psihičnega ali fizičnega. Nesprejeti, neslišani in vsakodnevno poniževani, sovraštvo do svoje nemoči obrnejo v škodovanje sebi ali drugim. Občutek lastne nevrednosti se tako lahko manifestira skozi različne oblike motenj hranjenja ali pa, danes čedalje pogosteje prisotno, samopoškodovanje. Lahko pa se projicira na druge, skozi poskus fizičnega obvladovanja. Z obravnavo, kot so je deležni sami, sedaj obravnavajo druge. Sami žrtve, v žrtve spreminjajo vrstnike.

In vse se začne zelo zgodaj. V ranem otroštvu. Ko otrok ni sprejet takšen kot je. Ljubezen je strogo pogojevana, vzgoja pa hladna, brez topline in občutka varnosti. Starši nastopajo s pozicije nadzora in moči. Otrokova komunikacija je utišana vsakič, ko poskuša spregovoriti. S pozicije moči so dovoljena vsa sredstva, s pozicije otroka, nobena. Prekinjena komunikacija se razvije v otrokov občutek kronične odtujenosti, ničvrednosti in negativne samopodobe. Takšen otrok začne zavračati sebe in druge. Kot je bil sam opeharjen dostojanstva, poskuša dostojanstvo odvzeti tudi drugim. Vedno išče šibkejše, takšne, ki jih lahko obvladuje in, ki odgovarjajo na njegovo potrebo po premoči.

Nasilneže naravnost privlačijo nežne duše, otroci, ki so introvertirani ali pa imajo nizko samozavest in načeto samopodobo. Njegove žrtve se hitro zavijejo se v molk, jočejo ter v samoti ali na skrivaj trpijo in upajo, da bo čimprej minilo. Nasprotno pa samozavestni otroci, ki znajo jasno postavljati svoje zahteve in jih spremlja notranja karizma in moč, že s svojo pojavo in neverbalno komunikacijo, na popolnoma nenasilen način, odbijajo nasilneževo zanimanje.

Vse se začne in konča pri medosebnih odnosih in pristni komunikaciji. Kako zelo pomembni so odnosi že v ranem otroštvu. Predvsem brezpogojna ljubezen, ki otroku daje vrednost natančno kakšnemu kot je in ni pogojevana s tem, kaj bi otrok moral postati, početi, doseči ali imeti.

Ljubezen ustvarja močne osebnosti, gradi pozitivno samopodobo in kvalitetne medosebne odnose. Ustvarja samozavestne, sočutne in srečne posameznike.  Če ni ljubezni in sprejetosti, je vzgoja prazna. Otroci pa odrastejo v odrasle brez empatije in polne lastnih senc, pred katerimi bežijo vse življenje.

Vsekakor drži, da otroci, ki najbolj potrebujejo ljubezen, to pogosto »prosijo« na najbolj neljubeč način.

Lucija Čevnik

Lucija Čevnik

Dr. Lucija ČEVNIK, predavateljica in svetovalka s področja (telesne) samopodobe, čutne vzgoje ter reševanja konfliktnih odnosov in prekinjene komunikacije med starši in otroki.

Za pogovorne terapije ali morebitna vprašanja glede aktualne tematike se obrnite na  info@lucijacevnik.si, FB profil ali obiščite spletno stran.
Lucija Čevnik
Ocena:
[Skupaj: 8 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor