Niste slabi starši, če otroku pustite, da pade in strga hlače

Varnost. Kaj nam pravzaprav pomeni varnost? Na prvo žogo bi rekla, da je to stanje, ko smo zavarovani oziroma obvarovani pred nevarnostjo ali izgubo. A varnost je veliko več kot le zakrita električna vtičnica, nameščena varovalna ograja, privezan avtomobilski sedež, nadeta čelada na glavi, o čemer sem pisala že v prejšnjem zapisu kaj naj delam. Varnost je notranji občutek, ki omogoča kreativno in produktivno učenje o sebi ter razvoj svoje celostne osebnosti.

Niste slabi starši, če otroku pustite, da pade in strga hlače

Piše: Nika Petelin

Vsak posameznik je socialno bitje, ki potrebuje občutek varnosti oziroma zadovoljeno potrebo po varnosti. Gotovo se spomnite ameriškega psihologa Abrahama Maslowa, za katerega ste prvič slišali v srednji šoli pri predmetu psihologija. Takrat ste se spoznali z njegovo hierarhijo potreb, ki je spominjala na piramido. Čisto na dnu piramide najdemo potrebe najnižjega reda, ki predstavljajo motive pomanjkanja. Sledijo pa jim potrebe višjega reda ali motivi rasti.

Zakaj je nujno, da je človeku zagotovljena varnost?

Da bo naše razumevanje v nadaljevanju lažje, obnovimo znanje iz srednje šole. Ko so zadovoljene naše najnižje rangirane potrebe, ki se imenujejo fiziološke potrebe, kot so potreba po hrani, vodi, kisiku, spolnosti, gibanju, počitku, lahko preidemo na višje postavljene potrebe. Med motive pomanjkanja, med katerimi je izjemno pomembna potreba po varnosti, prištevamo še potrebo po psihični, socialni in emocionalni varnosti. Sledi potreba po pripadnosti in ljubezni, ki temelji na občutku za izražanje naklonjenosti ter sprejemanje in izražanje ljubezni, s čimer krepimo zaupanje v druge ljudi.

Šele takrat, ko imamo zadovoljene te potrebe, lahko začnemo z zadovoljevanjem motivov rasti, med katere uvrščamo potrebo po ugledu, spoštovanju, znanju, raziskovanju, razumevanju, radovednosti. Na tej točki se lahko začne človek ukvarjati s svojimi estetskimi potrebami, ki se nahajajo že tik pod samim vrhom piramide. V špički pa najdemo potrebo po samoaktualizaciji, ki pomeni potrebo po uresničitvi potencialov, ki jih ima vsak od nas. Tako vidimo, kako dolga je pot do tja, ko so zagotovljeni vsi pogoji za to, da se človek lahko razvije v to, za kar je bil poslan na svet. Razvijanje vrlin posameznika je ena od pomembnejših segmentov razvoja človekove osebnosti, a zavedati se moramo, da se začne pri osnovni potrebi, potrebi po varnosti.

Varnost je torej občutek miru in optimizma, zaradi katerega z veseljem zremo v prihodnost in nasmejano vstopamo v širše socialno okolje med različne ljudi. Je predpogoj, da se lahko posameznik zdravo razvija in samoaktualizira. Omogoča mu, da ve, kdo je in kaj si želi. Le varen otrok lahko stremi k temu, da začne delati na sebi, svojih potencialih in znanjih. Nezadovoljena potreba po varnosti  pomeni, da otrok ne ve, pri čem je. Takrat poseže po svojih obrambnih mehanizmih in pogosto otrok svoje čustveno stanje sporoča z neprimernim vedenjem.

Toda pozor! Zagotavljanje varnosti svojemu otroku ne pomeni, da otroka zavijemo v vato. In niti ne pomeni dopuščanja česarkoli. Najti je potrebno srednjo pot, ki omogoča sodelovanje in razvoj zdravega odnosa starš – otrok. Najbrž se sprašujete, kako? A najprej  razjasnimo, kaj je to zavijanje v vato in kaj je to dopuščanje česarkoli.

Starši helikopterji vzgajajo otroke bumerange

Neodvisen, odgovoren, samozavesten otrok z močno odraslo osebnostjo postane le tisti otrok, ki živi v okolju, ki si med seboj pomaga, se podpira in živi v pozitivnem vzdušju. Če pa so starši preveč zaskrbljeni za otroka, mu ne dovolijo, da okolico spoznava sam. Tako mu vzamejo pravico do samostojnega raziskovanja lastnih napak in postajajo zaščitniški do otroka. Neprestano jih nekaj skrbi, s čimer prikrajšajo otroka za marsikatero življenjsko pomembno izkušnjo, ki jo mora doživeti sam. S takšnim načinom postanejo preveč zaščitniški – hiperprotektivni. V Nemčiji se je za takšne starše udomačil izraz starši helikopterji. Ta izraz označuje pretirano skrbne starše, ki kakor helikopterji ves čas lebdijo nad otrokom, da bi ga nadzorovali in zaščitili.

V praksi to izgleda kot zelo urejeno življenje – starši obiskujejo vsako predstavo ali tekmo svojega otroka, poznajo vse njegove prijatelje in poklice njihovih staršev. Takoj, ko se njihov otrok znajde v težavah, ko mu nekaj ne gre od rok, mu priskrbijo pomoč, kajti njihova pričakovanja so visoka. Šolski uspeh otroka jim namreč pomeni pomembno ogledalo družinske uspešnosti. Čeprav so takšni starši na videz zelo ljubeči, inteligentni, sočutni in zainteresirani, grešijo vzgojni cilj. Nadzorovanje in »programiranje« svojega otroka, sedenje pri vsaki domači nalogi, da le ne bo kakšne napakice, namreč rezultira v pasivnih in odmaknjenih odraslih osebah.

Spomnite se vročice ob informativnih dnevih za srednje šole in fakultete. Vsako leto je ista pesem. Vedno znova se sprašujemo, kam nas vodi današnja vzgoja? Kako je mogoče, da najstnike tik pred polnoletnostjo, ko bodo lahko prijeli za avtomobilski volan in odgovarjali za svoja dejanja na cesti, mame in očetje vodijo za roko na informativni dan in se namesto njih odločajo o usodi, o nadaljevanju njihovega življenja, o poklicu, ki ga bodo opravljali? Da se niti ne poglobim v tako imenovano razpravo o »hotelu mama«, za katere je v tujini že aktualen izraz »bumerangi«. Ali je to varnost? Zdrava varnost?

Hiperprotektivna vzgoja oziroma pretirano zaščitniški odnos staršev do otrok vodi v podaljševanje infantilne vzgoje. Starši ne upoštevajo, da zna otrok že prevzeti določeno skrb za svoje telo. Namesto da bi pustili svoje otroke, da sami navezujejo socialne stike in se dogovarjajo, jim kratijo možnost izkušenj lastnega navezovanja stikov in socializiranja. Otroci postanejo plahi, negotovi v svojih reakcijah, utrjuje se dvom, da nečesa niso sposobni narediti samostojno. Otroci imajo občutek pretirane varnosti.

Ker v podjetju Playness podpiramo in krepimo razvoj gibanja z igro, namenimo še nekaj besed temu, kako se hiperprotektivna vzgoja vidi pri gibanju. Od neprestanega opozarjanja naj se ne umažejo, naj se ne igrajo z blatom, naj ne primejo česa neprimernega, naj se zakrijejo pred virusi in bakterijami, do prepovedi valjanja po tleh, skakanja po lužah, kotaljenja po travi. Kaj hitro vas bo vprašal, kaj sploh lahko počne.

Namesto da mu prepovedujemo porabo odvečne energije v naravi, ker ga želimo obvarovati pred prasko ali buško, ga spodbujajmo. Buška namreč pride in gre, medtem ko izkušnja, ki jo bo nabral s spoznavanjem sveta okrog sebe, ostane za celo življenje. Zavijanje v vato je škodljivo za njegov razvoj. Če še vedno dvomite, se vprašajte, česa se bo vaš otrok kasneje raje in bolj spominjal – čistih oblačil, sterilnega doma in gledanja televizije ali zabavnih trenutkov, preživetih v naravi, polnih pristne sreče, smeha in spoznavanja sveta?

Otroci, ki nimajo postavljenih meja, so ogroženi otroci

Se sliši kontradiktorno, kajne? Na tej točki gre predvsem za občutek pomanjkanja varnosti. Seveda, zdrav osebnostni razvoj otrok je pogojen s starševsko brezpogojno ljubeznijo, sprejetostjo in varnostjo. A ne kupujte si tega s tonami plastičnih igračk, ki se jih otrok naveliča v dveh minutah. Potreba po varnosti  ne pomeni, da lahko počne, kar se mu zljubi. Čeprav se mu to na prvi pogled zdi fajn, se takšen otrok ne počuti varnega, temveč izgubljenega in zmedenega.

Največkrat je vzrok takšne vzgoje, v kateri je dovoljeno vse in v kateri otrok določa, kaj lahko in kaj ne, mišljenje, da malček še ne razume, kaj se od njega zahteva. Večina staršev ubere lažjo pot in mu pusti, da počne, kar ga je volja. Takšen otrok počne kar mu pade na misel, ne glede na to, ali s svojim ravnanjem prizadene druge, ogrozi njihovo ali lastno varnost. Poskušajte si zamisliti, kakšen je takšen otrok, ki nima spoštovanja do lastnih staršev in drugih ljudi, lastnine, okolja, odnosov, ko odraste? Največkrat je rezultat takšne vzgoje egocentričen odrasel, ki poskuša priti do svojega prav in svojega uspeha »preko trupel«.

Meje definiramo tako, da so primerne starostni stopnji otroka. Vedno moramo preveriti, ali jo je razumel in mu tudi jasno pokažemo, da bo za neupoštevanje postavljenih mej sledila določena kazen, ki jo starš mora izvršiti, ko jo enkrat obljubi. Ne bojte se biti trdni in odločni v svojih odločitvah in pri tem vedite, da je to nujno za zdrav razvoj vašega otroka. Je težko, a potrudite se v vsaki situaciji posebej.

Hiperprotektivnost < varnost > razvajenost

Tako ste morda že opazili, da ni splošnega odgovora na zgornje vprašanje, kako najti srednjo pot za zagotavljanje varnosti svojemu otroku. Tako kot tudi ne obstaja odgovor na vprašanje, koliko soliti vrelo vodo za kuhanje testenin ali vprašanje, kako dolgo bomo živeli ali neumorna ‘zakaj’ vprašanja naših otrok. Vsak posameznik mora najti svojo srednjo pot, saj ima vsak svoje značilnosti, svoj karakter, svoj temperament.

Vem pa, da ne boste slab starš, če boste svojemu otroku pustili, da pade in strga hlače. Zato dovolite brezskrbno ritje po pesku, plezanje po drevesih, odkrivanje fizikalnih zakonov in packanja po mili volji. Nenazadnje morda zamika še vas, da se popolnoma sprostite, spustite na plan otroka v sebi in tako skupaj uživate, se smejite in zabavate.

Ne pozabite, da gibanje je igra, kjer začutimo telo in preko vrednot vplivamo na sprejemanje samega sebe in na dojemanje širšega okolja.

Playness

Playness

O podjetju Playness d.o.o.: Misija podjetja Playness je opozarjanje na pomembnost igrivosti ter telesne aktivnosti vseh ljudi, ne glede na starost. Kot vodilo v gibalnem opismenjevanju najmlajših uporabljajo Playness pedagogiko, ki sloni na stebrih telesnosti, igrivosti, gibanja in vrednot. Svoje znanje ponujajo v sodelovanju z vrtci in šolami, kjer v obliki seminarjev in delavnic pomagajo tistim, ki so v procesih vzgoje mladih naše glavno upanje – vzgojiteljem, učiteljem ter seveda staršem.
Playness
Ocena:
[Skupaj: 5 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor