Zakaj moj otrok v vrtcu oz. šoli ne govori?

Zakaj moj otrok v vrtcu oz. šoli ne govori?

Ko mi je pred petimi leti vzgojiteljica povedala, da moj otrok v vrtcu ne govori, sem se kljub 15-letnemu delu v šoli kot svetovalna delavka s selektivnim mutizmom srečala prvič. Še nikoli prej nisem imela v šoli ali vrtcu stika z otrokom, ki ne bi govoril. Glede na to, da v slovenskem jeziku ni bilo nobene uporabne literature, vzgojiteljica pa ni obvladala angleškega jezika, sem morala stvari vzeti v svoje roke. Naročila in prebrala sem vso strokovno literaturo, ki sem jo našla na spletu. Obrnila sem se na strokovnjake iz ZDA in Velike Britanije. Začela sem iskati načine, kako lahko pomagam svojemu sinu. Sem psihologinja, specializantka integrativne psihoterapije, izobraževala pa sem se tudi iz vedenjsko kognitivne terapije, čuječnosti, mediacije in hipnoze. Ker je ta motnja v naši državi še zelo nepoznana, sem se odločila, da začnem ozaveščati tako starše, učitelje kot tudi terapevte o načinih pomoči tem otrokom. Glede na to, da so zgodnje intervence ključ do uspeha, je pomembno, da ne čakamo predolgo. Ob zgodnjem ukrepanju se lahko stanje normalizira v kratkem času (nekaj mesecev), hkrati pa s takojšnjimi intervencami preprečimo nadaljnje zaplete na socialnem, kognitivnem in jezikovnem področju, predvsem pa na področju samopodobe.

Selektivni mutizem je anksiozna motnja, zaradi katere otrok zunaj varnega domačega okolja oz. v manj znanih socialnih situacijah ne govori, ne govori z odraslimi in/ali vrstniki, pogosto pa tudi ne z družinskimi prijatelji in razširjeno družino. Starši so velikokrat zmedeni, saj otrok doma normalno govori in je celo zelo klepetav. Vzrok za to vedenje je strah, saj je selektivni mutizem pravzaprav fobija.

Nekateri otroci ob prehodu v vrtec ali šolo doživljajo veliko anksioznosti in lahko na začetku ne govorijo, vendar se počasi navadijo. V tem primeru gre najverjetneje za separacijsko anksioznost, ki pa je včasih tudi vzrok selektivnega mutizma.

Miti o selektivnem mutizmu

Mit: Otrok s selektivnim mutizmom samo kljubuje, osebe okoli njega morajo samo zahtevati, da govori.
Resnica: Otroci s selektivnim mutizmom lahko na trenutke res delujejo uporniško, vendar raziskave potrjujejo, da je njihovo vedenje posledica anksioznosti. Če bi se, denimo, bali pajkov in bi vam nekdo rekel, da premagajte strah in primite tarantelo, bi ga najprej verjetno prijazno zavrnili. Če bi vas ta oseba začela siliti, da primite pajka, bi se ji verjetno uprli s kričanjem, jokanjem ali celo pobegom. Otroci s selektivnim mutizmom se počutijo podobno, če jih silimo, da naj govorijo. Ne morejo pa vas prijazno zavrniti, ker ne govorijo.

Mit: Otroci s selektivnim mutizmom so bili zlorabljeni, zanemarjeni ali kako drugače travmatizirani in zaradi tega ne govorijo.
Resnica: Nobenega dokaza ni, da obstaja med zlorabo ali travmo in selektivnim mutizmom kakršna koli povezava. Večina staršev celo poroča, da so otroci znake anksioznosti, separacijskih težav in preobčutljivosti kazali že zelo zgodaj. Lahko je v ozadju tudi travma, vendar je v večini primerov ni.

Mit: Ti otroci imajo avtizem.
Resnica: Avtizem in selektivni mutizem se lahko pojavljata pri istem otroku, vendar sta to dve popolnoma različni motnji. Selektivni mutizem je strah pred govorjenjem, ki se pojavlja v socialnih situacijah, vendar večina otrok v situacijah, v katerih se počutijo varne (po navadi je to dom), normalno govori. Zaradi pomanjkanja socialnih izkušenj imajo lahko pomanjkanje socialnih veščin, vendar za razliko od otrok z avtizmom razumejo čustva in stališče drugega. Vendar ti dve motnji nista izključujoči. Otroci zmotnjami avtističnega spektra lahko imajo tudi selektivni mutizem.

Mit: Odrasli naj preprosto nehajo spodbujati govor. Ko bo otrok pripravljen, bo začel sam od sebe govoriti.
Resnica: Če otroka nehamo spodbujati h govoru in vključevanju ter ga prenehamo opogumljati, da se sooči s svojimi strahovi, se ne bo nekega dne zbudil in začel govoriti. Pomembno je, da otroka ne silimo, ampak ga spodbujamo, da se, korak za korakom, premika iz svoje cone udobja. Tako kot nekdo, ki se boji pajkov, ni sposoben prijeti pajka, je pa na začetku morda sposoben biti v njegovi bližini in se nato po korakih premikati do težjih ciljev. Enako je pri selektivnem mutizmu.

Mit: Otroci bodo selektivni mutizem prerasli.
Resnica: Večina otrok s selektivnim mutizmom ne bo kar sama od sebe začela govoriti. To je zelo pogost mit, ki ga širijo tako strokovnjaki v šolstvu in zdravstvu kot tudi prijatelji in sorodniki družin, ki imajo otroka s selektivnim mutizmom. Zaradi tega družine zelo pogosto ne ukrepajo še mesece ali leta po tem, ko so opazili, da otrok ne govori. Minilo bo veliko časa, otrok bo krepil svoj vzorec izogibanja govoru, starši/prijatelji/učitelji pa ga bodo nehali spodbujati h govoru (morda bodo z uporabo raznih nadomestkov, kot so kimanje, pisanje, uporaba znakovnega jezika, celo krepili otrokov vzorec izogibanja govoru). Bolj ko je vzorec izogibanja utrjen, težje ga je prekiniti. Namesto da bi se stanje s časom izboljšalo, se lahko brez pravilnih ukrepov poslabša. Zgodnje ukrepanje je namreč ključ do uspeha.

Mit: Starši otrok s selektivnim mutizmom so disfunkcionalni, helikopterski starši.
Resnica: Starši otrok s selektivnim mutizmom so normalni, ljubeči starši, ki pa imajo nekaj skupnega – vsi imajo pretirano anksiozne otroke. Možno je, da so tudi sami anksiozni, saj je anksioznost prirojena in se prenaša iz roda v rod. Če anksiozni starš zazna anksioznost pri svojem otroku, ga lahko poskuša zaščititi. To je normalna reakcija, še posebej za tiste starše, ki poznajo občutke anksioznosti.

Mit: Selektivni mutizem je težko zdraviti.
Resnica: Raziskave kažejo, da je vedenjska terapija z izpostavljanjem zelo učinkovita. Terapija v terapevtovi pisarni večinoma ni učinkovita. Selektivni mutizem zahteva drugačne pristope. Za zelo učinkovito se je izkazala večdnevna intenzivna terapija. Pomembno pa je tudi sodelovanje terapevta, šole in staršev.

Kako lahko svojemu otroku pomagamo starši?

Velikokrat je zelo težko sprejeti, da je moj otrok drugačen, da ni tak kot drugi otroci, da noče ostati sam na rojstnih dnevih, da nima prijateljev, da ga ne moremo pustiti na popoldanskih dejavnostih in si vzeti minutko zase. Neprijetno je, ker te vsi sprašujejo, zakaj ne govori, ko se na obisku skriva za teboj, in še bi lahko naštevala.

Zelo pomembno je sprejeti svojega otroka takega, kot je in ga spodbujati, da lahko postane najboljše, kar zmore. Če ga želimo zares sprejeti in razumeti, moramo najprej razumeti, kaj je selektivni mutizem. Pomembno je, da vsi, ki so v stiku z otrokom razumejo selektivni mutizem in s svojim vedenjem ne utrjujejo otrokovih vzorcev izogibanja govoru.

  • Prvi korak je, da se odpravite v knjižnico in si izposodite priročnik PREKINIMO TIŠINO oz. kako pomagati otroku s selektivnim mutizmom. In ga seveda preberete. Šele ko boste razumeli selektivni mutizem, boste lahko svojemu otroku tudi pomagali. Dobro je, da se povežete s strokovnjakom za selektivni mutizem in skupaj s šolo/vrtcem naredite načrt pomoči otroku.
  • Ker je osnovna zakonitost aknsioznosti, fobij in tudi selektivnega mutizma, da se strah poveča, če se izogibamo strašljivim situacijam, in zmanjša, če se soočamo z njimi, je zelo pomembno, da otroka spodbujamo, da gre na rojstni dan, obisk, popoldansko dejavnost, v šolo ali vrtec. Ne pustimo ga v novih situacijah, ker mu bo to preveč stresno in bo želel oditi oz. prenehati z neko dejavnostjo, ampak mu počasi vlivamo zaupanje vase. Najboljši način, kako otroka navaditi na novo osebo, je metoda “sliding in”, ki je podrobneje opisana v priročniku.
  • Odrasli otroku velikokrat nezavedno postavljajo vprašanja na način, kjer je mogoče odgovoriti z »da« ali »ne«. Otrok s selektivnim mutizmom bo na tovrstna vprašanja zagotovo pokimal, tudi če z osebo že govori. Pomembno je, da otroka spodbujamo, ko je seveda pripravljen, da ne utrjuje vzorca neverbalne komunikacije, ampak uporabi svoj glas. To storimo tako, da vprašanje druge osebe spremenimo v vprašanje z dvema ali tremi izbirami (»Boš sladoled?« pretvorimo v »Ali boš čokoladni ali jagodni sladoled?«). To storimo tudi takrat, ko drugi postavijo odprta vprašanja, npr. Kaj boš pil? Otrok s selektivnim mutizmom ni sposoben odgovoriti na odprta vprašanja, saj povzročijo tovrstna vprašanja preveč anksioznosti. Ko moja prijateljica vpraša mojega sina, kaj bo pil, jaz spremenim vprašanje in ga vprašam, ali boš pil cedevito ali sok. Pomembno je tudi, da otroku damo dovolj časa, da odgovori (vsaj 5 sekund). Velikokrat odrasli prehitro posežemo vmes in tako otroka prikrajšamo za pomembne izkušnje. Zelo pomembno je, da ne odgovarjamo namesto otroka.
  • Priporočam, da vsaj enkrat ali dvakrat tedensko organizirate igralne urice pri vas doma. Tako se bo vaš otrok lahko v varnem domačem okolju družil s svojimi vrstniki iz šole oz. vrtca.
  • Ko vas znanci, neznanci, prijatelji … sprašujejo, zakaj vaš otrok ne govori, je najbolje, da:
    • Odgovorite z nasprotjem, da je doma prava »jula klepetula«, ki je ni mogoče utišati.
    • Preusmerite pogovor.
    • Osebo poučite o selektivnem mutizmu (brez navzočnosti otroka in samo v primeru, če se oseba v otrokovem življenju pogosto pojavlja, npr. sorodnik, zdravnik, prijatelj).
  • Pri otrocih s selektivnim mutizmom se zelo dobro obnese tudi nagrajevanje. Nagrade in pohvale vabijo otroka iz njegove cone udobja, ki je pri anksioznih otrokih zelo majhna, hkrati pa poskrbijo za zabavo. Pomembno je, da nagrajevanje spodbujamo. Otroku ni treba nič od tega narediti, mi pa nismo jezni, če tega ne naredi. Naloge morajo biti le malo neprijetne. Če so preveč neprijetne, tega ne bo zmogel. Večkrat bo vaš otrok ugotovil, da bo v novi situaciji preživel, lažje mu bo. Nagrajevanje mora biti dobro premišljeno, načrtno in oblikovano skupaj z otrokom. Kako z nagrajevanjem pomagati otroku s selektivnim mutizmom, lahko preberete v priročniku PREKINIMO TIŠINO.
Karmen Mandl

Karmen Mandl

Sem psihologinja, specializantka integrativne psihoterapije, izobraževala sem se tudi iz vedenjsko kognitivne terapije, čuječnosti, mediacije in hipnoze. Več kot 15 let sem delala v vrtcu in šoli, zadnja leta pa delujem v okviru zasebnega centra za pomoč otrokom, mladostnikom in odraslim.

Staršem svetujem predvsem na področju anksioznih motenj, pa tudi drugih vzgojnih težav, izvajam tudi psihoterapijo odraslih. Veliko se zadnje čase ukvarjam selektivnim mutizmom, saj imam tudi sama otroka s selektivnim mutizmom. Zaradi pomanjkanja literature in strokovnjakov v Sloveniji na tem prodročju, ozaveščam starše, učitelje, vzgojitelje in druge strokovnjake o tem motnji in jih združujem v skupini na Facebooku.

Sem avtorica interaktivnih slikanic in knjig za čustveni in osebnostni razvoj otrok, s pomočjo katerih otroci razvijajo socialne veščine, čuječnost, empatijo, čustveno inteligenco, vztrajnost, zaupanje vase, pozitivne samopodobo, odgovornosti … Pišem pa tudi strokovne članke in priročnik, predvsem na temo selektivnega mutizma.

Koliko mi čas dopušča, izvajam tudi predavanja in delavnice za starše in strokovne delavce šol in vrtcev.

Kontakt
Karmen Mandl

Latest posts by Karmen Mandl (see all)

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor