Otopelost

Otopelost

Ogromno odraslih ljudi je otopelih, a se tega sploh ne zavedajo. Kaj to pomeni? Ljudje imamo ogromno sposobnost čutenja. Čutimo skozi celo življenje, ženske pa po porodu še dodatno čutimo in se povežemo s svojim otrokom. Prav ta naravni proces namreč poskrbi, da mame skrbimo za našega otroka ne glede na vse in da otrok preživi. Vendar če otrok v času odraščanja nima občutka, da so primarni skrbniki z njim uglašeni, če nima občutka varnosti, potem se zaščiti. Ljudje imamo različne mehanizme zaščite in otopelost oziroma ne-čutenje je zaščita pred tem, da bi »čutili preveč«. To je zaščita pred čutenjem preveč groze, preveč strahu, preveč panike, …

Otopelost je torej zaščitni mehanizem, ki za določen čas telesu omogoči, da ne čuti. Telo lahko otopi zaradi fizične bolečine, ali pa tudi zaradi čustvene bolečine. Tudi čustvena bolečina se lahko odraža na telesu. Na primer ob izgubi človeka, ki vam je blizu, vas lahko stiska v prsnem košu, želodcu, ne morete jesti, … In če je fizičnih ali čustvenih občutkov bolečine preveč, prenehamo čutiti, otopimo in potlačimo neprijetna čustva in občutke. Moramo pa se zavedati, da tudi, če čustva potlačimo, to še ne pomeni, da jih ni več. Lep primer nam da Thomas Huebel, ki pravi: »Predstavljajte si mesto, kjer gorijo luči. Polovica mesta ostane brez elektrike in ko ponoči opazujemo mesto, vidimo samo polovico mesta. Pa to pomeni, da druga polovica mesta ne obstaja? Ne, seveda obstaja, le skrita je pred našimi pogledi.« In prav tako je, kadar del nas otopi. Tam je, ampak ga ne čutimo in ne vemo, da je.

Prav to velja za otopelost. Določenega dela sebe ne čutimo, ker smo se na ta način nekoč zaščitili. Ampak, ker ne moremo izbirati, kaj bomo čutili in česa ne, imamo samo dve možnosti. Ali čutimo vse, ali pa otopimo. In če smo en del sposobnosti za čutenje »žrtvovali« zaradi tega, ker je bilo enkrat v preteklosti prehudo, potem v sedanjosti ne zmoremo v polnosti čutiti. Ne moremo se na polno povezati. Če se ne moremo polno povezati s seboj, se tudi z drugim ne moremo. Tako smo lahko v odnosih le delno prisotni, delno čuteči in delno uglašeni. Kar drugi, še najbolj pa naš otrok, na eni ravni začuti. In če starš ni polno prisoten in polno uglašen, pomeni, da je otrok na drugi strani nezačuten in nerazumljen. To je zanj ne-varno. In če je za otroka okolje (v tem primeru odnos znotraj katerega se razvija) ne varno, potem se otrok in njegov sistem zaščiti. Kako? Lahko s potlačitvijo, otopelostjo, nemirom, disociacijo, … In tudi na ta način se prenašajo medgeneracijske travme. Zato takrat, ko starš »predela«, zaceli, sprosti svoje vsebine, naredi delo za celotno linijo od njega dalje. Razreši svoje in »podedovane« travme in razbremeni svoje potomce. Ključ je v občutku varnosti in prisotnosti, to pa je mogoče le takrat, ko smo polno prisotni … zase in zanj.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor