Mami, oči – dolgčas mi je!

Mami, oči – dolgčas mi je!

Piše Manca Grom, Inštitut C.A.R.

Minil je že dober mesec poletnih počitnic. Med njimi se morda bolj kot kdajkoli v letu lahko opazi, da otroke različnih starosti pesti dolgčas. Da, dolgčas – tisti stari bavbav, ki se mu želimo na vsak način izogniti, morda celo otepati. Da bi ti bilo dolgčas v svetu tolikih možnosti? Popolnoma bizarno! Mnogi starši se tako dodatno potrudijo pri iskanja dejavnosti za svojega otroka in zagotavljanju, da mu med počitnicami ne bo niti trenutek dolgčas. Sliši se kot naravnost odlično starševstvo, mar ne?

Poleti lahko že na kavi ob Ljubljanici zaslišiš vsaj en pogovor o tem, kako srečni smo lahko, da smo znali imeti brezskrbna in barvita poletja. Kako smo se zunaj našli brez telefonov, si gradili trdnjave, lovili, iskali zaklade. Kako si zvečer zamudil domov, ker si si želel še malo podružiti s prijatelj ali ujeti še kakšno kresničko. Kako smo se bili sposobni pogovarjati in zaigrati tako močno, da si pozabil na čas in te je šele levje kruljenje v želodcu opomnilo, da že cel dan nisi nič jedel. Dolgčasa praktično nismo poznali, dokler besede nismo zasledili v kakšnem berilu v šoli. In kako drugače je danes. Da je prizor, kako gruča otrok pod blokom kuje bojne plane le še prizor starih slovenskih filmov. Da otroci ne izpustijo svojega pogleda z ekranov, pa naj bo to tv, računalnik ali telefon. Da se družijo preko socialnih omrežij, kjer z različnimi objavami tekmujejo, kdo ima izjemnejše poletje – pa čeprav med štirimi zidovi svoje sobe. Da ne vidiš otrok, ki bi brezskrbno tekali naokrog, brez da bi za njim tekel vsaj eden zmed staršev – vztrajno kot spremstvo predsednika države. Kako srečni smo mi, ki smo imeli drugačna otroštva. Kako naporno je danes biti starš – ko smo bili sami otroci, se našim staršem sploh ni bilo treba ukvarjati s tem, kako naj nas zamotijo.

Sama teh stvari ne dojemam tako črno-belih. Resda sem hvaležna, da sem še med zadnjimi generacijami, ki smo lahko otroštvo preživeli kot brezskrbni otroci polni domišljije in različnih doživetij, ki smo si jih v veliki meri poiskali sami. Še vedno se rada pohvalim, kako sva eno poletje z bratom iz lesa zgradila pravi avto, na katerem sva se lahko oba peljala! Hkrati pa razumem, da imeti tako otroštvo danes ni tako samoumevno. Spremenili so se časi, s tem pa tudi način življenja in dela. Starši imajo v povprečju daljše delavnike, stari starši pa niso v pokoju, da bi lahko popazili na vnučke. Tempo življenja je postal hitrejši in včasih se zdi, da dnevi kar brzijo mimo, nam pa nikakor ne uspe postoriti vsega, kar bi si želeli. Poleg tega se tako do staršev kot otrok goji izjemno velika pričakovanja, kaj vse naj bi počeli. Od staršev se pričakuje, da otroku zagotovijo stimulativno vzgojo z različnimi dejavnostmi, da se bo razvil v kompetentnega posameznika z milijon različnimi talenti. Obveščeni so o vseh možnih nevarnostih in težavah, s katerimi se lahko sreča naš otrok, če ne poskrbimo za njegovo varstvo. Biti »dovolj dober« starš ni več sprejemljivo – svojemu otroku je potrebno biti skorajda izjemno dober manager. Odgovornost za to, kako otrok preživlja svoj prosti čas, se je tako preložila na  ramena staršev. Kje pa so pri vsem tem otroci? Čakajoč, kaj vse jim bodo pripravili starši, hkrati pa se organiziranemu prostemu času poskušajo upirati in stvari kdaj pa kdaj početi po svoje.

Vsak starš se tako ob 8-tedenskih poletnih počitnicah vsaj enkrat spoprijema z dilemo, ali naj otroku organizira prosti čas ali pusti, da otrok sam izbere, kaj bo počel. Slednje jih skrbi, saj lahko otrok  poletje preživi pred računalnikom ali celo ob dolgočasnem životarjenju – to pa vidijo kot odraz slabega starševstva. Posledično se veliko staršev odloči prijeti vajeti v svoje roke in otrokom organizirati pravi pravcati počitniški program. Starši se lahko na tak način pogosto poskušajo odkupiti za svojo odsotnost in poskrbeti, da bo njihov otrok počitnice preživel varno in zabavno hkrati. Cenim starševski trud, hkrati pa sem pri svojem delu v vrtcu v zadnjih letih opazila, da se marsikateri otroček sam enostavno ne zmore zaigrati. Usede se na tla in vame zre v pričakovanju, kakšno igro mu bom pripravila, katere igrače podala. Otrok se brez omejitev in navodil ne zna igrati. Ravno zaradi tega menim, da bi vsak otrok potreboval vsaj malo dolgčasa.

Zakaj je torej otrokov dolgčas lahko nekaj pozitivnega?

  • Tako kot je lenoba gonilo inovativnosti, je dolgčas lahko gonilo ustvarjalnosti. V nas vzbudi nemir, da imamo okrog sebe preveč poznanih in premalo novih stvari. Novosti nam prinesejo prijetno vznemirjenje in spodbudijo našo radovednost, da jih še naprej raziskujemo. Tako začnejo tudi otroci razmišljati izven okvirjev in pohištvo v dnevni sobi naenkrat vidijo kot gradnike za svojo trdnjavo.
  • Raziskovanje okolja iz dolgočasja pri otroku spodbuja domišljijo, hkrati pa mu pomaga graditi pozitiven odnos do učenja. Otroci učenje prepogosto povezujejo s šolo in obveznimi preverjanji znanja – ne vidijo pa ga kot vsakodnevni proces odkrivanja novih stvari, spoznanj in veščin.
  • Dolgčas je lahko tudi priložnost, da otroka naučimo prevzeti odgovornost za lastni prosti čas. Otroke slednje požene v raziskovanje možnosti in akcijo, da si te dejavnosti tudi zagotovijo. Toda to lahko naredijo tudi starševske spodbude, kajne? Seveda. Razlika pa je v tem, da se pri dolgočasju umirimo in uzremo sami vase, namesto da bi slepo sledili navodilom nekoga drugega. Pomembno je, da otroci brez usmeritev spoznavajo, kdo sploh so in kaj si želijo početi. Ko ve, kaj si želi, bo tudi bolj motiviran in angažiran pri iskanju dejavnosti brez vaše pomoči ali drugih zunanjih spodbud.
  • Ob iskanju prostočasnih dejavnosti bo otrok okrepil tudi svojo iznajdljivost, da z omejenimi viri (npr. nič denarja) poišče sebi prijetno zaposlitev. Nauči se lahko tudi, da v primeru, ko v iskanje prostočasnih dejavnosti ne vloži nič truda, to prinese določene posledice (npr. da mu je dolgčas), za katere je odgovoren sam in ne njegov starš.
  • Ob tem se otrok uči samostojnosti – da se v svojem odraščanju vse bolj zanaša nase in svoje moči, namesto da je odvisen od staršev in njihovih idej o tem, kako preživljati svoj čas. Tudi različna hišna opravila so lahko med počitnicami odličen način, kako se otroci naučijo skrbeti zase in svoj dom, hkrati pa preženejo dolgčas. Tudi vam ne bi bilo odveč, če bi namesto vas kdo pospravil posodo ali posesal, kajne?

Kot starši tako niste odgovorni ali dolžni svojim otrokom (poleti) organizirati njihove prostočasne dejavnosti – končna odločitev, ali boste to počeli ali ne, pa je seveda vaša. Vsaka družina ima drugačno dinamiko in želje, kako bi preživljali poletni čas. Ne poskušajte slediti nekim zunanjim smernicam, temveč se uglasite na potrebe sebe in svoje družine. Pri tem poskušajte imeti v mislim predvsem vaš odnos z otroki – ali se s svojim vedenjem približujem otrokom ali pa se od njih oddaljujem in krham naš odnos? Poskusite zato v načrtovanje aktivnosti vključiti otroke in njihove interese – že zanimanje in podpora ob raziskovanju možnosti so lahko otroku dovolj. Ne pustite, da bi vam omejitve (npr. finančne) vzbujale občutek krivde. Zavedajte se omejitev in otroku spoštljivo postavite meje. Spodbujajte otrokovo samoiniciativnost in pustite, da se sam zamoti. Če se boste počutili bolj pustolovski, pa jim morda celo pustite, da se kdaj pa kdaj dolgočasijo. Če vam bodo potarnali, jim lahko ponudite kakšno dodatno hišno opravilo – me res zanima, ali se bodo še pritoževali, kako dolgčas jim je. 🙂

Inštitut C.A.R.

Inštitut C.A.R.

Inštitut C.A.R. je center celovite ponudbe, ki nudi storitve na osebnem in poslovnem področju skozi vsa življenjska obdobja. Izvajamo predavanja, delavnice, psihološke profile in psihološka svetovanja za posameznike in podjetja. Preko naših storitev vam pomagamo razumeti sebe, soočiti se s svojimi šibkimi stranmi in unovčiti potenciale. Pri delu s posamezniki se osredotočamo na področje partnerskih odnosov, vzgoje in starševstva ali osebne rasti.
Inštitut C.A.R.

Latest posts by Inštitut C.A.R. (see all)

Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 4.3]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor