Kmalu bi postala mama, ki duši svoje otroke
Mame so lahko neverjetno nadležne: zdravnice za vsesplošne zadeve v stilu – “prehladil se boš”, “shujšala si” in podobno. Ko se temu doda še neprestano kritiziranje svojih otrok, deljenje nasvetov, ko nihče zanje ne prosi, začudenost nad idejo, da odrasli sin ali hčerka gre s prijatelji na morje, ker je pot dolga in nevarnost preži za vsakim ovinkom, kot tudi majhne kritike – “lahko bi se počesala”, “bolje ti pristaja tista druga barva las”, “preveč kratko krilo imaš”, ali “zakaj, za hudiča, si si pustil to brado” in temu podobne izjave, ki jih gojijo mnoge mame, je logično predpostaviti, da njihovi otroci pogosto pomislijo, kako so nadležne in naporne. Skrb je namreč morilec vsakega življenjskega veselja.
Leta sem mislila, da je moja mama takšna, a sem potem nekega dne, ko sem se pošteno pogledala v ogledalo, spoznala, da tudi sama pripadam tej starodavni avtohtoni domači vrsti. Malo je manjkalo, da postanem klasična podoba mame, ki svojim otrokom ne pusti dihati. Prišla sem do zaključka, da če se ne naučim sprostiti, če se ne uspem ustaviti in se do svojega odraslega otroka v vsakem trenutku vesti kot z odraslo, avtonomno in sebi enako osebo, od katere se lahko še veliko naučim, bom postala kamen okoli njegovega vratu. Kdo bi si kaj takega želel?
Tako kot mi želimo nasmejane, sproščene in vesele otroke in ne namrščenih, tako tudi naši otroci želijo nasmejane in sproščene mame, ne pa doživljenjskih vrhovnih sodnic in tožilk. Potem ko smo jih že vzgojili, želijo, da smo prijatelji in sogovorniki, želijo sproščene trenutke, ki zaznamujejo prijateljstvo, razumevanje in vzajemno spoštovanje. Želijo, da se do njih vedemo kot do svojih prijateljev. Želijo sladki klepet, humor, želijo, da smo na nek način mladi. To nima zveze s starostjo in z gubami, ampak s spoštovanjem. Da jim povemo, da imajo prav in da nečesa ne vemo in da ne sitnarimo in ne kritiziramo, ampak da jih pohvalimo in podpiramo.
Kdo ima rad tistega, ki se ves čas pritožuje? Kdo ima rad tistega, ki se ves čas prepira? Kdo se rad druži s tistim, ki neprestano kritizira?
Mislim, da je na tem potrebno delati – mama je lahko vedno še boljša. In ko je mama boljša, je boljše vse.
Naj povem po pravici, da se še vedno učim, da ni treba, da je moja beseda zadnja in ne samo, da ni pomembno, da imam vedno prav, ampak tudi to, da je zelo preprosto reči, da nimam.
Ko mi je nekega dne moja hčerka po kosilu v lokalnem bistroju na moje vprašanje, kako se je imela z menoj, povedala, da ji je bilo res super, sem spoznala, da je življenje lahko čudovito samo za tiste, ki so se pripravljeni učiti, in ne za tiste, ki mislijo, da že vse vedo.