Poučna zgodba – radodarno drevo
Nekoč je živelo veliko mango drevo. Majhen deček se je vsak dan zelo rad igral okoli njega. Plezal je na vrh drevesa, jedel mango, zadremal v senci pod vejami … Rad je imel drevo in drevo se je rado igralo z njim. Čas je tekel, deček je rasel in vedno manj se je igral okoli drevesa. Na lepem se ni igral več.
Nekega dne je fant prišel nazaj k drevesu z žalostnim izrazom na obrazu.
“Pridi, igraj se z mano,” je drevo povabilo fanta.
“Nisem več otrok, ne igram se več okoli dreves,” je odvrnil fant. “Želim si igrač. Potrebujem denar, da jih kupim.”
“Žal mi je, nimam denarja …. lahko pa pobereš vse moje mange in jih prodaš, tako boš imel denar.” Fant je bil zelo navdušen. Pobral je vse mange z drevesa in srečen odšel. Fant ni prišel nazaj. Drevo je bilo žalostno.
Nekega dne, ko je fant odrasel v moža, se je vrnil. Drevo je bilo zelo navdušeno. “Pridi, igraj se z mano,” reče drevo.
“Nimam časa za igranje. Moram delati za svojo družino. Potrebujemo hišo za zavetje. Mi lahko pomagaš?”
“Žal mi je, nimam hiše, vendar lahko odsekaš moje veje in si jo zgradiš.”
Tako je moški odsekal vse veje drevesa in srečno odšel. Drevo je bilo zadovoljno, ker ga vidi srečnega, vendar fant spet dolgo ni prišel nazaj. Drevo je bilo spet osamljeno in žalostno.
Nekega vročega dne se je mož vrnil in drevo je bilo presrečno. “Pridi, igraj se z mano,” reče drevo. “Žalosten sem in staram se. Rad bi šel jadrat, da bi se malo sprostil. Mi lahko daš ladjo?”
“Uporabi moje deblo in si zgradi ladjo. Lahko boš odplul daleč in boš srečen.”
In mož je odžagal drevesno deblo, da bi naredil ladjo. Odplul je in se dolgo časa ni vrnil nazaj.
Končno se mož po dolgih letih spet vrne. “Žal mi je, fant moj, ampak jaz nimam ničesar več zate. Nič več mangov zate,” reče drevo.
“Nimam zob, da bi grizel,” odvrne mož.
“Ni več debla, da bi lahko splezal nanj.”
“Prestar sem zdaj za to,” reče mož.
“Res ti ne morem dati ničesar, vse kar je ostalo, so moje umirajoče korenine”, reče z veliko žalostjo drevo.
“Ne rabim veliko sedaj, samo prostor za počitek. Utrujen sem po vseh teh letih,” odgovori mož.
“Dobro! Stare drevesne korenine so najboljši prostor za to, da se nasloniš in počivaš. Pridi, usedi se k meni in počivaj.”
Mož se je usedel in drevo je bilo zadovoljno.
Nauk
Drevo v tej zgodbi predstavlja naše starše. Ko smo majhni, se radi igramo z njimi. Ko odrastemo, jih zapustimo in se vrnemo samo takrat, ko potrebujemo njihovo pomoč. Starši žrtvujejo svoje življenje za nas. Nikoli ne pozabi njihovega žrtvovanja. Dajajte jim ljubezen in skrb, da ne bo prepozno.