Prisotnost, ne pohvala; kako pomagati otroku gojiti zdrav odnos do dosežka

Vedno sem bila mnenja, da moramo otroka čim več hvaliti, verjela sem, da mu na ta način krepimo samozavest. Moja hči zelo rada riše in za moje pojme zelo lepo riše. Ko pa gremo na obisk k babici in dediju in tam začne risati, dedi vedno na njeno sliko nekaj pripomni: »tega polžka bi lahko narisala še bolje, polžek ima večjo hiško ali to praviš, da so oblaki, čakaj, ti pokažem, kako lahko narišeš še lepše …«. Ob tem se nisem počutila dobro, saj sem se bala, da bo s tem punca izgubila voljo do risanja, bila razočarana, ker ni nekaj naredila dobro in na koncu izgubila veselje do risanja. Pa ni bilo tako. Poslušala ga je in poskusila narisati polžka še enkrat, še bolje. In res ga je narisala bolje.

Ali barvanje. Mnenja sem bila, da otrok pri štirih letih pobarva nekaj tako, kot najbolje zmore in ga je potrebno na koncu v vsakem primeru pohvaliti. Dedi pa je vedno pripomnil:« ne, ni to dovolj dobro. Tukaj ti je šlo čez črto, barvaj počasi in potrudi se še bolj.« In spet sem bila presenečena, ker je naslednjo risbo resnično pobarvala še bolje. Na koncu je bila pohvaljena, ker se je potrudila.

Danes zelo radi pogosto in z navdušenjem hvalimo otroka. Verjamemo, da gredo pohvale, samozavest in učna uspešnost z roko v roki, da se skupaj vzpenjajo in skupaj padajo. Vendar pa raziskave kažejo drugačno sliko. V zadnjem desetletju so raziskovalci s študijami o samozavesti prišli do zaključka, da hvaliti otroka s »pameten si« ni nujno v pomoč pri uspehu v šoli. Nasprotno. Posledica je lahko celo manjša uspešnost. Velikokrat se otrok odzove na pohvale tako, da neko stvar zaključi oz. opusti. »Zakaj bi risal novo risbo, če pa je že ta najboljša?« Oziroma otrok bo enostavno ponovil isto delo, zakaj bi naredil ali narisal nekaj novega, če stara risba ali stari način dobi vedno tako željen aplavz?

V knjigi The examined Life : How We Lose and Find Ourselves (Življenje pod drobnogledom: kako se izgubimo in ponovno najdemo), ki jo je napisal psihoanalitik Stephen Grosz na osnovi več kot petdeset tisoč ur prakse o psihoanalizi, proučuje skrivnosti notranjega življenja na globok in pogosto provokativen način.

Grosz navaja slavno študijo psihologinj Carol Dweck in Claudie Mueller iz 1998 leta, v kateri je 128 otrok, starosti od 10 do 11 let razdelil na dve skupini. Vsi so dobili za reševanje iste matematične probleme, ena skupina je bila pohvaljena zaradi svojega intelekta (»odlično si to naredil, res si zelo pameten«), druga pa zaradi truda (»odlično si to naredil, res si se zelo potrudil«.). Za tem so otroci dobili še težje naloge.

Skupina, ki je bila prej pohvaljena za trud, je bila bolj pripravljena na nove izzive in ko so naleteli na težave ali slepo ulico, so nadaljevali, iskali nove rešitve, ves čas usmerjeni v rešitev problema. Medtem ko so se otroci druge skupine, kjer so bili pohvaljeni za bistrost, zelo bali neuspeha, izbirali so način reševanja, ki so ga že uspešno preizkusili v prejšnjih nalogah in izogibali so se soočanja z novimi problemi. Grosz ob tem zaključuje:

Vzhičenje, ki jo je pri otrocih izzvala pohvala »tako si pameten«, je pripeljalo do povečanja strahu in padca samozavesti, motivacije in uspeha. Ko so raziskovalci otroke prosili, naj na šoli opišejo to svojo izkušnjo, je nekaj od »pametnih« otrok lagalo, povedali so višjo oceno, kot so jo v resnici dosegli. Skratka, vse, kar je bilo potrebno, da otroci izgubijo samozavest in postanejo nezadovoljni sami s seboj, je bil en sam stavek pohvale.

Grosz je mnenja, da starši pretiravajo s pohvalami, s tem bolj gradijo na svoji samozavesti kot pomagajo otroku, da se razvije:

Občudovanje otrok lahko začasno dvigne našo samozavest s tem, ko pošiljamo okolici sporočilo, kako fantastični starši smo in kako izredne otroke imamo, a to ne bo pomagalo, da bo otrok popravil sliko o sebi. Predhodne generacije so brez razloga kritizirale nas, mi pa sedaj, da bi se razlikovali od njih, brez razloga hvalimo svoje otroke. Če bomo s tem nadaljevali, se bomo v resnici izogibali razmišljanju o svojem otroku, njegovem svetu in njegovim občutkom. S tem prav tako kot naši starši nekoč, ko so nas kritizirali, izkazujemo ravnodušnost do svojih otrok.

Namesto pretiranih in praznih pohval Grosz predlaga recept osemdestletne učiteljice branja Charlotte Stiglic, matere nobelovca:

Ne hvalim majhnega otroka za tisto, čemur je že dorasel. Pohvalim ga, ko naredi nekaj, kar mu je resnično težko – kot je na primer deljenje igrač ali potrpežljivost. Mislim tudi, da je zelo pomembno reči« hvala«. Ko sem počasna pri deljenju prigrizka otrokom ali prepočasna, ko potrebujejo mojo pomoč in potrpežljivo počakajo, se jim zahvalim. Ne bom pa pohvalila otroka, ki se igra ali bere.

Namesto da uporabljamo mehanizme nagrad in kazni, se Charlottina metoda usmerja na »tisto, kar je otrok naredil in kako je to naredil.«

Grosz še pravi:

Enkrat sem spremljal Charlotte na delu s štiriletnim dečkom, ki je risal. Ko je prenehal in jo pogledal – najverjetneje je pričakoval pohvalo – se je ona nasmehnila in rekla: »res je veliko modre barve na tej risbi.« Fantek je odgovoril:« to je ribnik zraven hiše moje babice, tu je most.« Vzel je rjavo barvo in rekel: »pokazal ti bom.« Z otrokom je govorila sproščeno in kar je še pomembneje, dala je otroku svojo pozornost, poslušala ga je. Bila je prisotna.

Prisotnost je tista, ki gradi samozavest pri otroku, saj le ta otroku kaže, da je vreden tvoje pozornosti in tvojih misli. Pomanjkanje pozornosti na drugi strani pa je razlog, da začne otrok ločevati delo od rezultata, saj začne razumeti, da aktivnost ni nič vredna, če na koncu ne dobi pohvale. Grosz nas na koncu še spomni, kako je to pomembno za nas vse in koliko je to pomembno za življenje:

Biti prisoten tako z otrokom, prijatelji kot tudi s samim seboj, je vedno težko delo. Vendar pa, vprašajmo se, ali ni ta pozornost, občutek, da se nekdo trudi, da misli o nas, nekaj, kar želimo bolj kot kakšno pohvalo?

Za protiutež pa citiram misel o pohvali univ. dipl.psih. Andreje Poljanec:

Otroci še bolj kot odrasli hrepenijo po pohvali, saj živijo od tega, da so starši ponosni nanje. Tako izgrajujejo svojo identiteto ter občutek, da so vredni in edinstveni. Odveč je tudi bojazen, da bi bilo pohvale preveč, saj pohvale ni nikoli preveč, če je iskrena.

Vsak starš naj bi sledil svojemu prepričanju, svojemu instinktu, uporabljal svojo glavo, vendar vsi mi smo dolžni svojim otrokom in tudi sebi, da nikoli nismo zadovoljni s tem, kar trenutno vemo. Ves čas moramo stremeti k novim informacijam, veseliti se moramo drugačnih pogledov in na koncu iz vsega pridobljenega znanja ustvariti svojo lastno vero, ki nas bo uspešno vodila po poti vzgoje svojih otrok.