Z otrokom specite mandljeve piškote s kvinojo in brez jajc
Biti doma brez redne službe za marsikoga pomeni, da je tvoje stanovanje bleščeče čisto in pospravljeno. Otroka imaš le zato, da ti ni dolgčas. Tvoj partnerski odnos je sanjski, saj imaš več kot dovolj časa za posvečanje sebi in si zato notranje zadovoljna in vsak čas pripravljena poslušati njegove težave in jih pomagati reševati. Pa je res tako?
Tudi če nimam redne službe, imam prijavljeno drugo obliko dela, preko katere skušam zaslužiti kak evro. To pomeni, da se moje delo ne odvija ob vnaprej določenih dnevih in urah, ampak je včasih dela manj, drugič več, poleg tega pa po navadi počaka, da pride na vrsto potem, ko so opravljena vsa druga opravila ali pa, če res ne gre drugače, skušam otroka prepričati, da je rezanje s škarjami in previdno lepljenje z lepilno pištolo z zelo vročim lepilom zelo zabavno opazovati, nikakor pa naj mali prstki ničesar ne primejo. Verjetno vam je jasno, kako dolgo lahko to traja. Ja, točno, največ par minut.
Ob otroku lahko pospravljaš, npr. pometaš, ko ti je hčerka za petami in si želi podrobno pogledati, kaj vse se je že nabralo na kupčku sredi sobe, ki se kmalu spet spremeni v nekaj metrov široko polje, polno prahu, las in drugih smeti. Če ti že uspe pospraviti in počistiti, je vse čez približno pol ure spet umazano ali razmetano, odvisno od tega, katera dejavnost je na vrsti: hranjenje ali igra.
Sebi ali svojemu hobiju se lahko posvetiš, če dobiš varstvo za otroka ali ko gre otrok že spat. Hja, a ni takrat super biti tudi s partnerjem? No, odloči se, si raje z njim ali bi po dolgem času prebrala vsaj nekaj strani tiste knjige, ki že tako dolgo čaka na nočni omarici.
Tako nekako poteka moje življenje, odkar sem nastopila vlogo, ki jo imam zelo rada, a po drugi strani ni enostavna – vlogo mame. Kakor je to nekaj najlepšega, opažam, da sem ravno zaradi nje zanemarila druge svoje potrebe, kot je potreba po izpopolnjevanju, osebnostni rasti ob tem, ko počnem, kar imam rada in je samo moje, ter potreba po zbliževanju s partnerjem, saj nisva eden tistih parov, ki ju je rojstvo otroka le še nadgradilo. Medtem ko skušam krmariti med vsemi izzivi, željami ter potrebami sebe in drugih, se tudi učim, kako v vsem skupaj uživati in se ne žreti za nepomembne stvari. Med drugim sem do zdaj spoznala, da je hčerka že dosti stara, da je sposobna ob moji pomoči sodelovati pri določenih gospodinjskih opravilih.
Lahko bi jo skušala zaposliti z eno izmed igrač ali iger, ki jih ima, jaz pa bi hitro skočila v kuhinjo in spekla piškote, vmes pa bi ves čas tekala v dnevno sobo preverjat, če je vse v redu in jo prepričevala, naj se igra še malo, ko bi prišla k meni in želela v naročje, od koder bi videla, kaj počnem. Ker se rada igra s plastelinom, sem se odločila, da piškote tokrat spečeva skupaj. H kuhinjskemu pultu sem potisnila stol, da je lahko stala na njem in dosegla pripomočke pred sabo. Kvinojo sem skuhala že med zajtrkom, zato se je do zdaj že ohladila. Skupaj sva olupili banano in jo pretlačili z vilico. Dali sva jo v skledo in dodali cimet, ovsene kosmiče in kvinojo. Ema je sestavine mešala, jaz sem prepražila lešnike. Nato sva dodali še te in kakav in vse dobro premešali. Skrbno je upoštevala navodila, a je kot prava kuharica hotela poskusiti, kar sva namešali v skledi. Zvedavo je gledala, želela početi vse, kar sem počela jaz, ni pa pustila, da bi ji pomagala držati skledo. Na koncu sva vmešali še mandlje, da je mešanica postala bolj gosta. Vmes je domov prišel ati, ki ga je bila vesela bolj kot peke piškotov, zato sem jih na pekač nadevala sama.
Srečna sem, ker mi vedno bolje uspeva vključevati otroka v vsakdanja opravila, kot so peka, kuha, pranje perila, pospravljanje … S tem se uči pa še jaz nimam slabe vesti, da sem ji porinila v roke igračo in šla pometat. Tako sem tudi popolnoma pri stvari, ne napol v kuhinji, z mislimi pa na tleh dnevne sobe, obdana z igračami in malimi ročicami. Ali pa na tleh dnevne sobe, kjer se igram skupaj z otrokom, razmišljam pa o tisoč drugih opravkih. Kakor jaz učim hčerko peke piškotov, ona uči mene, da ni treba, da je vse popolno, npr. piškoti pravilnih oblik, ampak so lahko malo postrani, a s posebno sestavino – otroško radostjo.
Mandljevi piškoti s kvinojo in brez jajc – recept
Sestavine za približno 20 piškotov:
- 2 banani
- 2 zravnani žlici kvinoje
- 2 zvrhani žlici mletih lešnikov
- 2 žlici rženih ali ovsenih kosmičev
- 2 žlički kakava v prahu
- 1 noževa konica cimeta
- približno 100 g mletih mandljev
Priprava
- Na štedilnik pristavimo kozico z rahlo osoljeno vodo in ko zavre, vanjo vsujemo kvinojo. Kuhamo približno 25 minut, odcedimo in ohladimo.
- Banani pretlačimo z vilico in ju damo v skledo.
- Dodamo kuhano kvinojo, ržene kosmiče, kakav in cimet.
- Lešnike damo v suho ponev, pristavimo na štedilnik in večkrat premešamo, dokler ne postanejo rahlo rjavkasti in zadišijo.
- V skledo dodamo še pražene lešnike.
- Dobro premešamo in postopno dodajamo mlete mandlje, približno 100 g oziroma toliko, da masa postane enotna in gostejša, da lahko z žlico nadevamo kupčke na pomaščen pekač ali papir za peko.
- Pečemo približno 20 minut pri 150 °C.
- Piškoti so odlična malica na poti ali prigrizek na zabavi.
Sem tudi umetnica, rada sem drugačna in rada ustvarjam, zato izdelujem unikatne poročne izdelke in tako nevestam pomagam narediti njihov poročni dan res sanjski.
Sem pa tudi ljubiteljska kuharica in slaščičarka. Moje recepte lahko spremljate na Oblizni prste si.
- Polentina obarnjenka z marelicami – recept - 14. 11. 2016
- Občutljivost proti odpornosti - 7. 4. 2016
- Namesto lizik raje ponudite jabolka! - 11. 3. 2016
