Očetje, kje ste?
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Pišeta Neva in Kim Pletikos
Starši so pogosto mnenja, da bi morali težave, ki jih ima otrok v šoli, tam tudi reševati. Pogosto povedo, da z otrokom doma nimajo težav in da zato ne vidijo razloga, zakaj bi iskali vzroke težav doma. Pogosto tudi povedo, da težave opažajo, pa ne vedo od kod izvirajo in kaj bi lahko naredili drugače. Velikokrat tudi ne vidijo povezave med svojimi vzgojnimi vedenji in otrokovim vedenjem v šoli. Dejavnikov, ki vplivajo na otrokovo šolsko prilagojenost je veliko, a primarno otrokovo okolje, tisto, ki ga najprej in najbolj oblikuje je domače. Zato je vredno začeti tam.
Ko opazujeva domače okolje (Kim je prav to področje podrobno raziskovala v okviru magistrske naloge), vse pogosteje opažava eno pomembno značilnost, ki je skupna številnim otrokom, ki so šolsko neprilagojeni – niso sprejeti med vrstnike, imajo vedenjske in učne težave – odsotnost očetovske figure.
Leta je veljalo, da je očetova glavna naloga ta, da za družino poskrbi v finančnem smislu. Lahko je bil cele dneve zdoma, če je le uspel zagotoviti občutek finančne varnosti. V starih priročnikih za vzgojo lahko preberemo celo, da je priporočljivo, da so otroci urejeni za spanje še preden se oče vrne domov, da lahko v miru poje večerjo.
Danes so očetje v vzgojo vključeni bistveno pogosteje kot sicer. Vse večkrat srečujemo očete, ki jih vzgoja zanima in ki pri vzgoji aktivno sodelujejo. Čeprav so v družbi še vedno pogosta številna zmotna prepričanja, da imajo pri vzgoji vseskozi osrednjo vlogo predvsem mame, stroka vse pogosteje opozarja na pomen vključenosti očetov v vzgojo.
Že Pavao Brajša je v svoji knjigi z naslovom Očetje, kje ste? Mit in resnica o materinstvu zapisal: »Oče je odrinjen na obrobje starševstva, nepomemben je in komaj opazen. Čas je, da tudi očetovstvo postavimo na njegovo pravo mesto, ki mu ga je odvzelo poveličevanje in poudarjanje izključnega pomena materinstva za vzgojo in razvoj otroka. Šele, ko bomo demistificirali materinstvo in emancipirali očetovstvo, lahko pripravimo pot za trezno in objektivno razmišljanje o sodobnem starševstvu, ki si ga predstavljam kot skupno, partnersko in ustvarjalno nalogo očeta in matere, ki bo otroku resnično koristno. Edino na ta način lahko materinstvo in očetovstvo, ki sta združena v sodobnem skupnem starševstvu, uresničita svoj osnovni cilj, to je vzgojo nove generacije svobodnih, ustvarjalnih, zadovoljnih in srečnih prihodnjih rodov.«
V zadnjem času lahko opazimo porast raziskav s področja vloge očeta pri vzgoji. Je nadomestljiv? Ga sploh potrebujemo? Kakšna je razlika med mamo in očetom? Kakšna je komunikacija očeta z otrokom, v primerjavi z mamo? Morata oče in mati otroke vzgajati skladno? In še številna druga vprašanja. Kako je z enostarševskimi družinami? Z istospolnimi družinami?
Poudarjanje pomena očeta nikakor ne izničuje pomena matere. Prav tako to ne pomeni, da morata biti starša poročena. Ne pomeni niti, da mora otrok imeti biološkega očeta, sicer bo imel težave v šoli. Niti to ne pomeni, da istospolni partnerji ne bi smeli vzgajati otrok. Gre za to, da je v večini primerov za otroka bolje, če ima v svojem življenju očetovsko figuro (oče, očim, stric, dedek, …), ki je v njegovo vzgojo aktivno vključena. Zakaj?
Ker se moški na otroka odzivajo na drugačen način, kot ženske (splošno gledano, seveda). Moški z otrokom vzpostavljajo interakcije na drugačen način in pri njem vzpodbujajo drugačne veščine. Očetje pogosto pri igri prevzemajo mentorsko vlogo, otroka v večji meri spodbujajo, da se sooča z izzivi, so pri igri manj zaščitniški, kar spodbuja otrokov socialni razvoj in njegovo uspešnejše vključevanje v širše okolje. Tudi v šolsko okolje. Prehod na formalno izobraževanje in prilagajanje šolskim zahtevam ter vrstnikom namreč predstavljata eno izmed pomembnejših izkušenj za otroka in eno od prvih skupnosti zunaj družine, v katero je vključen.
Če je oče pozitivno vključen v vzgojo, bo otrok bolje učno in socialno prilagojen znotraj šolskega okolja. Otrok se bo lažje učil o odnosih, uril bo samoregulacijske veščine, stimuliran bo njegov intelektualni razvoj, prejemal bo več spodbud pri športu in drugih aktivnostih. Otrok, ki je socialno prilagojen, je sprejet med vrstniki, se zmore obnašati primerno okolju v katerem se znajde in je tudi učno bolj uspešen. Hkrati očetova pozitivna prisotnost otroka ščiti pred negativnimi vplivi morebitne materine depresije, zmanjšuje tveganje za slab učni uspeh, najstniško spolno aktivnost, zlorabo substanc in odklonsko vedenje. Pri čemer je pomembno, da se zavedamo, da je pomembna predvsem kvaliteta odnosa in ne toliko kraj bivanja očeta ali število ur, ki ga preživi z otrokom.
Kaj pa vi menite o vključenosti očeta v vzgojo? Težko »prepustite vajeti« ali ga z lahkoto spodbujate, da je enakovredni partner pri vzgoji? Je v življenju vašega otroka prisotna pozitivna očetovska figura? Se vam to zdi pomembno ali niti ne?
Neva Strel Pletikos, diplomirana pedagoginja in profesorica sociologije, specializantka psihoterapevtske smeri Transakcijska analiza, asistentka na Pedagoški fakulteti v Kopru, NLP Coach, praktik s področja Teorije izbire in že več kot 30 let tudi svetovalna delavka na osnovni šoli.
V okviru Centra za osebno rast nudita individualna svetovanja za starše, otroke in učitelje in športnike. Organizirata izobraževanja za učitelje in starše.
Več informacij na cor.si, ali pišete na info@cor.si.
- Je kazen učinkovita? - 2. 12. 2022
- Kako ohranimo stik z najstnikom? - 2. 12. 2022
- Pri nas doma se ne pogovarjamo - 25. 5. 2022