Težave starševstva generacije X

Se spomnite otroštva, kajne?

Ključe od stanovanja smo nosili okoli vratu kot vojaške identifikacijske ploščice, šli sami peš v šolo in se vračali v prazen dom, ker so starši še vedno bili v službi. Šli smo preko prometnih cest, da bi lahko z drobižem, ki smo ga hranili v praznih konzervah, kupili žvečilne gumijev v obliki cigaret.

Težave starševstva X generacije

Naša igrišča so bila bližnja gradbišča – kupi zemlje, mlake z žabami, ki smo jih zbirali kot hišne ljubljenčke. Vzpenjali smo se na drevesa, preskakovali sosedovo ograjo in domov prišli umazani. Poleti smo hodili bosi, podplate smo imeli črne kot oglje, umazanija pa se nam je nabirala za nohti. Šli smo, do koder se je dalo priti z rolkami, kotalkami ali kolesi. Starši so se zmrdovali, ko smo jih vprašali, če bi nas kam peljali. Bili so preveč zasedeni z branjem časopisov, gledanjem limonad ali pitjem piva na stopnicah s sosedi.

Pravili so nam, da ne smemo priti domov pred mrakom. Niti sekundo prej.

Mi smo svoje otroke dobili pozno. Verjetno prepozno. Zdaj smo pa že pri štiridesetih in več, razdražljivi, z vsemi simptomi pomanjkanja spanja, ko menjamo biorazgradljive plenice brez klora, medtem ko se naša raziskovalka Dora pred našimi očmi spreminja v najstnika v polni hormonski krizi. Trdimo, da nam ni žal, da smo čakali, ker smo “najprej morali narediti kariero” in “prihraniti dovolj denarja”, čeprav še predobro vemo, da nimamo ne neke velike kariere ne kupa prihranjenega denarja.

Otroke razvažamo na lekcije šaha, plesa, v glasbeno šolo, na angleščino, plavanje, na rojstne dneve … In čeprav v celoti upravljajo z naši časom, trdimo, da bodo takšne aktivnosti iz njih naredile celovite, družabne, izobražene, kreativne osebnosti …

Zelo redko jih spustimo izpred oči. So naši mladi poganjki, brsti na naših vejah, njihova kvaliteta, trajnost in barva njihovega cveta so popolnoma odvisni od naše pazljivo dozirane in premišljene nege. Že od rojstva jih bašemo v kengurujčke, nato v nahrbtnike in vozičke, jih na vrvici peljemo v vrtec in ko postanejo najstniki, jih opremimo z GPS napravami, da bi jim lahko neprestano sledili.

Spijo v naši postelji do srednje šole.

Čeprav smo mi bili varuške svojih bratov in sester pri svojih komaj devetih letih (z edino odgovornostjo, da ostanejo živi), zdaj mi kot starši plačujemo visoko izobražene varuške s tečajem prve pomoči, ustreznimi priporočili, nespornim FB profilom, ki ne samo da pazijo na naše otroke, ampak z njimi delajo tudi kompleksni origamije, prirejajo predstave in jih učijo filozofijo in kitajščino.

Težave starševstva X generacije

Nas so v šolsko nogometno ekipo vedno izbrali zadnje in ni nam bilo dovoljeno jokati zaradi tega. Govorili so nam, da moramo biti močni in da naj ne bomo cmere. Nihče nas ni tolažil.

Nagrado si je zaslužil en sam otrok od 256-ih, ki je zmagal v teku, ali tisti, ki je dosegel največ točk na tekmovanju. Vsi ostali smo izgubili. Bili smo poraženci. In nam je bilo ok.

Zdaj pa medalje, trofeje, značke in diplome za “trud” in “udeležbo” visijo na zidovih v sobah naših otrok.

Mi smo jedli hrano iz konzerv, škatel in zamrzovalnika. Večerjali smo med gledanjem televizije, ki je lovila samo štiri programe – tri, če je padal dež. S hrano smo vase vnašali tudi vse mogoče aditive, barvila in konzervanse. Svojo dnevno dozo C vitamina smo dobili s pitjem Ore. Staršem nismo smeli reči, da nam hrana ni všeč, da je nočemo in da nismo razpoloženi za tako vrsto hrane. Svoje krožnike smo morali izprazniti, pojesti vse do konca, saj bi drugače poslušali lekcije o lačnih otrocih v državah tretjega sveta. Kar nismo pojedli za večerjo, nas je naslednjega dne čakalo za zajtrk.

Kot starši zdaj svojim otrokom ure in ure pripravljamo popoln obrok, brez glutena, iz domače pridelave … In če jim kaj ni všeč, lahko mirno odnesejo v posodo za organske odpadke.

Kot otroci smo opravljali hišna opravila. Ribali smo linolej na tleh, zlagali perilo, ribali wc školjke, likali zavese in prali avtomobile. Vse to smo počeli, ker so naši starši “tako rekli”, zato, ker so imeli hrbtenico, ker so bili diktatorji, ki smo se jih bali. Skoraj nikoli nismo dobili denarja za opravljanje hišnih opravil. Da bi zaslužili denar, smo morali prodajati sladoled, umivati šipe na bencinskih servisih, raznašati časopis …

Naši otroci dobivajo žepnino že samo zato, ker obstajajo. Oni so preveč zasedeni, da bi lahko imeli pravo delo. Oni imajo pred seboj nepregledno izbiro. Njihovo otroštvo je podobno švedski mizi v all-inclusive aranžmaju. Lahko tudi izbirajo, kako jih bomo kaznovali – ali bodo šli v svojo sobo ali pa jim bomo kaj prepovedali …? In kot da je to sploh pomembno, oni sploh ne poznajo pomena besede “ne”.

Težave starševstva X generacije

Naši starši so se držali stran od šole, verjeli so našim učiteljem in jim prepustili skrb za učenje. Noben ni pisal peticij, če je cel razred dobil negativno oceno na testu.

Noben od nas ni bil nadarjen.

Vsi naši otroci so nadarjeni.

Čez kakšno leto, ko bodo naši otroci starejši, se bodo pritoževali, da smo jih imeli preveč radi, da jih nismo naučili kako zaslužiti za preživetje, kako upravljati z denarjem, da bi jim morali pustiti delati več napak, da bi jim zaradi tega bilo neprijetno. Pritoževali se bodo, da so potrebovali več pravil, več neodvisnosti in manj našega “prijateljstva”, manj časa pred ekranom, manj strukture, manj paranoičnih internet povezav …

Spoznali bomo, da so naši otroci prav tako zj$#*ni kot mi, da so kljub starševski literaturi, blogom, facebook skupinam, Twitterju, Pineterestu, ki nas pumpajo z ogromno količino retorike in neskončno krivdo, naši starševski instinkti in senzibilnost izpuhteli v zrak. Sama vzgoja otrok se skozi čas ni kaj dosti spremenila. Še vedno je tako hudičevo težka. In prav tako kot generacijam staršev pred nami, tudi nam sproti nekako uspeva.

Anjali Enjeti

Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 4.5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor