Ali je tepež otrok sprejemljiv?  

  Ali je tepež otrok sprejemljiv?  

»Kaznovanje je vzrok vsega nasilja na tem svetu.« -Marshall Rosenberg

Ali so vas starši v otroštvu kdaj našeškali? Potem mogoče tudi vi prisegate na šeškanje kot na eno izmed metod za vzgojo otrok. Mogoče pa nočete dvigniti roke nad otroka, vendar si včasih preprosto ne morete pomagati ali ne najdete drugega načina. Zanimivo je dejstvo, da starši, ki v otroštvu niso bili tepeni, tudi sami ne tepejo svojih otrok. To sem jim zdi enostavno narobe. In veste kaj? Poznajo veliko drugih učinkovitih načinov za vzgojo. Znano je, da imajo otroci, ki doživljajo telesne kazni, večje težave pri nadzorovanju svojih čustev in večkrat zaidejo v težave.

Raziskave, ki potekajo zadnjih 30 let, so dale jasne rezultate glede telesnega kaznovanja. Tepeni otroci so čustveno manj stabilni, njihovo vedenje pa se s časom še poslabša.

Če ste torej v otroštvu bili kdaj tepeni in se vam zdi, da ste sedaj čisto ok, temu ni tako. Mogoče se počutite čisto v redu, toda po vsej verjetnosti bi bili čustveno dosti bolj zdravi, kot če ne bi doživeli telesne kazni.

Leta 2013 je raziskovalka Elizabeth Gershoff z ekipo povzela izsledke preteklih 20-ih let raiskav. Izpostavili so dejstvo, da tepeni otroci v odraslem življenju pogosteje kažejo znake depresije, tesnobe in agresije, ter da pogosteje posegajo po nedovoljenih sredstvih. Ljudje, ki so v otroštvu doživljali težje oblike telesnih kazni, imajo v frontalnem korteksu manj sivine in povečano delovanje amigdale, ki močno okrepi čutno zaznavanje in pretirano odzivanje na zunanje dražljaje.

Edina pozitivna stvar pri telesnem kaznovanju je, da otrok takoj preneha z neželenim vedenjem in začne ubogati. Se sliši dobro? Mogoče, toda dolgoročno se ne izplača, saj postaja ubogljivost le trenutna, toliko da otrok zadovolji željo močnejšega, največkrat zaradi strahu. Telesno kaznovanje je povezano s številnimi problematičnimi vzorci in oblikami vedenja, vključno z agresijo, prestopništvom, duševnimi težavami in težavami v razvijanju zdravega partnerstva.

Večkrat kot so otroci tepeni, večja verjetnost je, da tudi sami tepejo druge, po navadi sorojence in sovrstnike. V odrasli dobi je večja verjetnost, da se fizično znesejo nad partnerjem. Če starši tepejo otroke zaradi neprimernega vedenja, se to vedenje le še utrjuje. Praktično vse raziskave so pokazale podobne rezultate.

Na agresivno vedenje otrok vplivajo tudi drugi dejavniki: depresija, alkoholizem ali uživanje drog pri materi, nasilje v družini, pa tudi dejstvo, če je mati med nosečnostjo razmišljala o splavu.

Petletni otroci, ki so bili večkrat tepeni, so bili bolj kljubovalni, zahtevali so takojšnjo zadovoljitev svojih potreb, hitreje so se razburili in doživljali izbruhe besa, bili pa so tudi fizično nasilni do drugih ljudi ali živali.

Po vseh teh dokazih je jasno, da tepež pravzaprav producira slabše vedenje. Poleg tega pa nasilje rodi nasilje. Tepeni otroci se naučijo, da je sprejemljivo tepsti manjše in šibkejše. Zelo hinavsko od staršev je, če otroka udarijo zato, ker je on udaril svojega bratca ali sestrico. Otroci se učijo z zgledom, ne s pridigo.

Disciplinirati pomeni učiti. Če k vzgoji pristopate z vso resnostjo, veste da je treba izbrati metode, ki otroke naučijo ustreznega vedenja. Šeškanje in tepež to zagotovo nista, saj v otroke vcepljata strah, ki pa v ljubeči in razumevajoči vzgoji nima kaj iskati. Fizično kaznovanje otroke uči, kako biti potuhnjen, da jih ne bodo zalotili. Uči jih, da so slabi, ker je slabo njihovo vedenje. Uči jih, da je v primeru težav sprejemljivo uporabiti nasilje. Uči jih, da ne prevzemajo odgovornosti za svoja dejanja. Otroci nimajo nobene potrebe ali želje, da bi svoje vedenje izboljšali. Primerno se vedejo samo zato, ker to od njih zahteva nekdo, ki se ga bojijo in ne zato, ker sami tako želijo.

Fizično kaznovanje ne samo da ne deluje ampak je tudi povsem neprimerno. Če starši otroke vzgajajo s sočutjem in razumevanjem ter jim postavijo meje in pričakovanja primerna njihovi starosti, bodo otroci sodelovali in se lepo vedli. Taki otroci pravzaprav ne potrebujejo veliko discipliniranja in odrastejo v osebe, ki so sposobne nadzorovati svoje vedenje.

Naslednjič, ko se tako močno razjezite, da začutite potrebo udariti, se raje umaknite in povejte otrokom, da se boste pozneje pogovorili. Zaprite se v kopalnico, odprite pipe in se pomirite. V kopalnici ostanite tako dolgo, dokler res niste pomirjeni. Ko stopite iz kopalnice, povejte otrokom, da morate dobro razmisliti kako boste ukrepali, ter se posvetite drugim opravilom (pospravljanju perila, pripravi večerje itd.). Prosite jih, da se v tem času vedejo lepo in da se boste pogovorili kasneje. To potem tudi uresničite.

Vaše učenje in discipliniranje bo na tak način veliko bolj učinkovito. Tudi otroci bodo raje sledili vašim besedam, če ne bodo v stanju bojuj se ali zbeži, pripravljeni s stresnimi hormoni. Sami boste pa veliko bolj zadovoljni in hvaležni, da postajate takšen starš, kot si ga zasluži vsak otrok.

Ocena:
[Skupaj: 5 povprečno: 4.6]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor