Kako ne »eksplodirati«, ko otrok reče: »Ne, ne bom!«

Kako ne »eksplodirati«, ko otrok reče: »Ne, ne bom!«

Piše dr. Lucija Čevnik predavateljica in svetovalka s področja (telesne) samopodobe, čutne vzgoje ter reševanja konfliktnih odnosov med starši in otroki

Kadar govorimo o odnosu med starši in otroki, se je posebej dobro zavedati, da ni popolnih staršev, kot tudi ne popolnih otrok. Ravno ta nepopolnost nas dela človeške in nam ponuja prostor in priložnost za osebnostno rast. Predvsem nam, staršem. Kdo nam je lahko boljši učitelj, če ne naš potomec? Kdo nam lahko nastavi jasnejšo zrcalno sliko, kot lastni otrok? A kako malokrat smo se pripravljeni ustaviti in se samospoznavati preko otrokovih vedenj in občutkov. Bolj kot učenju, smo podvrženi nezavednim instinktom. Nekontrolirano nas preplavi val jeze, nerazsodno kričanje, bes in gnev, ko nam to malo krhko bitje »stopi na žulj«, ki ljubečo mamico v trenutku spremeni v vreščečo neprijaznico.

Kaj lahko storimo, da v takšnih situacijah ustavimo dramo, ki sproža negativna čustva, poniževanje, odtujenost in začasno prekinitev stikov.

Alarmni gumb

Poskušajte ugotoviti, kje tiči sprožilec (trigger), ki vas vrže s tira. Je to pisanje domače naloge? Je povezano s prehranjevalnimi navadami otroka? Čas za spanje? Način lotevanja opravljanja dodeljenih nalog? Otrokova jeza in izgovori? Poskušajte ugotoviti kaj je tisto, kar vas v trenutku vrže v nastavitev »vzrojiti«. Ko se enkrat zavemo situacij, ki nas zanihajo s tečajev razsodnosti, imamo možnost, da se predčasno ustavimo in pritisnemo na pavzo. Tako pridobimo čas, da stopimo korak nazaj, pogledamo na situacijo s širšega zornega kota in predihamo, dokler se ne umirimo.

Ni osebno

Naši otroci predstavljajo center našega življenja. Vse se vrti okoli njih, imajo našo neprestano pozornost in naklonjenost. Situacija pa ni nujno tudi obratna. Starši nismo vedno središče otrokovega življenja. Pogosto smo prav starši nadloga, ki otroku nalagamo lastna neuresničena pričakovanja in nezavedno prekinjamo njihovo pristno notranjo vez samih s seboj. Kadar otroci na nas naslovijo jezo in nespoštovanje, se moramo zavedati, da gre pri tem bolj za izražanje njihovih trenutnih notranjih občutkov (strah, nerazumevanje, krivica, nespoštovanje), kot pa za neposredni napad na našo osebnost in integriteto. Kadar dopustimo, da žaljive besede ali ravnanja neposredno preplavijo naša čustva, izgubimo fokus in se pustimo zvabiti v medosebno obračunavanje. Takrat smo izgubili priložnost, da otroka vodimo in podpiramo tudi v situaciji, ko mu je nelagodno in težko obvladuje svoja negativna čustva (vsekakor težje kot mi!).

V čakalnici, polni ljudi

Kadar vas preplavi občutek potrebe po intenzivnem reagiranju, si predstavljajte, da ste z otrokom sredi čakalnice, polne ljudi, ki jih imate za relevantne. Kako bi odreagirali v situaciji, ko ste izpostavljeni množici? Bi še vedno kričali in vpili? Če si predstavljamo, da smo v javnosti, ravnamo v skladu z načeli, kako bomo videti v očeh drugih. Takoj dobimo drugačno perspektivo o situaciji sredi katere smo se znašli. Na takšen način lahko enostavneje obvladamo svoja eksplozivna čustva.

Jaz in ti – oba pomembna

Poskušajte priti do kompromisa. Učite otroka, da skupaj iščeta rešitve, ki bodo (vsaj delno) ustrezale obema. Sporočajte otroku, da so njegove želje prav toliko pomembne in vredne kot vaše, a včasih je potrebno z obeh strani nekoliko popustiti, da najdemo rešitve, ki zadovoljujejo potrebe vseh vključenih. Iščite skupne rešitve in ne vztrajajte samo na lastni prevladi interesov.

Nasmejte se resni situaciji

Smeh je eden najučinkovitejših strategij rahljanja napetosti in nesporazumov v medosebnih odnosih. Pojte, plešite, zavijte situacijo, ki je praviloma sprožilec za vašo burno reakcijo, v parodijo in jo oblažite s smehom in humorjem. Napravite iz nje zabavno igro. Vendar bodite pazljivi, da pri tem niste sarkastični in ne žalite otroka in njegovih čustev.

Otroci so prišli na ta svet kot nepopisan list, tabula rasa, a z eno zelo pomembno esencialno lastnostjo – prišli so v stiku sami s seboj. Otroci nikoli ne dvomijo vase, ne nosijo mask in ne hlinijo svojih čustev. Ko so lačni ali zaspani, jočejo, ko so jezni, kričijo in kako odkritosrčno se smejejo, ko jih nekaj razveseli. Odrasli smo podrejeni pravilom, ki jih naslavljamo »strogo resno o življenju« in kronično bolehamo za odtujenostjo od lastnega bistva. Skrivamo se za vlogami, ki jih zamenjujemo za svoj jaz. Pogosto se pretvarjamo, goltamo in tlačimo negativna čustva, na ustnicah pa medtem kažemo hlinjen nasmeh.  Pa vendar se kot starši v odnosu do lastnih otrok obnašamo superiorno in dominantno, pogosto smo pravi »kotrolfriki«. Mi vemo, otroci ne, mi smemo, otroci ne, mi razumemo, otroci ne, mi čutimo, otroci ne. Tudi otroci so osebnosti. Velikokrat bistveno bolj v stiku s seboj kot mi, starši. Prisluhnimo jim, ustavimo se, zadihajmo, preden burno odreagiramo. S tem bomo vsem prihranili negativno energijo, sebi pa ponudili priložnost za samospoznavanje in rast. Tudi otroci ne bodo večno otroci, odrasli bodo. Bodimo jim vzgled.

 

Lucija Čevnik

Lucija Čevnik

Dr. Lucija ČEVNIK, predavateljica in svetovalka s področja (telesne) samopodobe, čutne vzgoje ter reševanja konfliktnih odnosov med starši in otroki.

Za pogovorne terapije ali morebitna vprašanja glede aktualne tematike se obrnite na  lucija.cevnik@gmail.com ali FB profil.
Lucija Čevnik
Ocena:
[Skupaj: 15 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor