“Mayday, mayday” – The BossBaby

“Mayday, mayday” - The BossBaby

Ko smo kot samske osebe ali osebe brez otrok gledali na družinske odnose in relacije med otroki in starši, je bilo vse zelo preprosto. »Moj otrok pa že nikoli ne bo tak!« Takrat smo polni rešitev, na zalogi imamo armado preprostih manevrov in zvijač in nasvetov, ki smo jih (celo) brezplačno pripravljeni deliti (z našega vidika) z vsemi »nesposobnimi« starši. »Mhm, ja, seveda,« si mislim sedaj in diskretno zavijam z očmi, ko mi kakšen samski »strokovnjak za medosebne odnose« prične deliti nasvete, kako postopat v situaciji, ko se otrok iz nežne dušice prelevi v pošast, ki pa s tistimi puhastimi iz »omare« nima prav dosti skupne genetike.

Da je vzgajat »sosedove« otroke bistveno lažje kot svoje, mi je postalo jasno v trenutku, ko je otrok na letalu izkoristil priložnost ujete publike in z nadvse teatralnim nastopom pokazal vse kar zna in zmore storiti z jakostjo in melodijo svojega glasu. Še danes čutim prodornost pogledov tistih samskih »strokovnjakov«, ki bi me radi najprej okrcali, potem pa mi podelili kakšen koristen nasvet o vzgoji v maniri dobro zabeljenega in sočnega jezika, primernega samo za odrasle. Priznam, da sem v nekem trenutku pomislila, da bi celo Final destination v tisti situaciji lahko predstavljal enega od potencialnih izhodov. Pozitivnih, seveda. Ali pa, da bi se mogoče pretvarjala, da otrok ni moj in da poleg mene pač sedi en tak nesposoben samohranilski foter, ki bi mu za povrh namenila kakšen nesramen vzdih ali oster pogled, če se otrok ne bi vsake toliko zadrl mama in z rokami opletal po meni.

Kot vidite, smo preživeli. In seveda to ni bil osamljen in izoliran primer (kar nerada priznam). Vendar sem danes hvaležna, da se letalo ni zrušilo ter da nisem odreagirala na način, kot so me v to nemo nagovarjali pogledi nekaterih potnikov, ki so bili na tistem letu priča malemu trasformerju, ko se nesrečno poklopita lakota, nenaspanost, omejenost fizičnega gibanja, starševska frustracija, utrujenost ter pogledi številnih neznancev in nepoklicanih »svetovalcev«.

Odreagirala sem na način ozaveščanja, kaj se z otrokom dogaja in videla njegovo nesrečno vedenje kot posledico neizbežnih in v tistem trenutku določujočih okoliščin. Priznam, bilo mi je zelo težko ohranjati notranjo mirnost, ko bi otroka najraje zgrabila, mu prisolila eno po ta zadnji ter ga trdno privezala na stol, ki je to celo zelo dobro omogočal. Argumentacija s triletnikom ni mogoča. Z opisovanjem okoliščin in z racionalno razlago pri otroku takšne starosti prej izzoveš povečanje jakosti dretja kot pa njegovo umiritev. Poskušaš ga zamotiti, mu preusmeriti pozornost – kolikor se to sploh da! In takrat, ko bi si to najbolj želel in iz pete vlečeš inovativne poglede na vse okoli sebe in domišljijsko lepšaš in nadgrajuješ vse od naslonjala za roke, do zračnika za svež zrak (ki ti je v tistem trenutku nadvse potreben, pa ti tako ali tako nič ne pomaga!) ni otroku absolutno nič bolj zanimivega, kot poslušanje razpona lastnih glasilk.

Ja, lahko bi odreagirala po principu avtoritarne vzgoje. Z metodami temelječimi na zastraševanju in fizični premoči v kombinaciji katerih lahko obvladaš in prestrašiš tudi velike bojevnike, kako ne bi obvladal in spravil v red triletnega hreščečega bitja. Ampak to ni vzgoja, kateri sledim, niti je ne odobravam. Mislim, da je pri vzgoji zelo pomembno, da znamo starši prepoznati vzroke, ki so največkrat ali fizične ali psihične narave, kateri stojijo za težavnim vedenjem naših otrok. Pa naj so to triletniki ali najstniki. Vedno so čustva tista, ki sprožijo naše reakcije. Nenaspan otrok, ki postaja lačen, ima omejeno površino za gibanje ter se obenem sooča z nepoznanim okoljem, postane lahka žrtev lastnih notranjih napetosti, ki izzovejo burne reakcije. Tako majhen otrok nima možnosti samoregulacije. Imamo pa jo (no, vsaj morali bi jo imeti!) mi starši. Pa se tudi mi v takšnih okoliščinah komaj zadržimo, da ne eksplodiramo. Le kako naj bi pričakovali samokontrolo s strani malčka, ki je še popolnoma ujet v lastnem impulzivnem svetu?!

Tokrat ne izpostavljam, kje je potrebno postavljati meje. In meje so, se razume, nujne in potrebne. Tukaj govorim o razumevanju in sprevidenju vzrokov za otrokovo (ne)dopustno vedenje. Če razumemo, kaj se z malim dogaja, lažje obvladamo svoj adrenalin in ignoriramo jezne poglede vseh nepoklicanih vsevednih »svetovalcev za vzgojo«!

 

Lucija Čevnik

Lucija Čevnik

Dr. Lucija ČEVNIK, predavateljica in svetovalka s področja (telesne) samopodobe, čutne vzgoje ter reševanja konfliktnih odnosov in prekinjene komunikacije med starši in otroki.

Za pogovorne terapije ali morebitna vprašanja glede aktualne tematike se obrnite na  info@lucijacevnik.si, FB profil ali obiščite spletno stran.
Lucija Čevnik

Latest posts by Lucija Čevnik (see all)

Ocena:
[Skupaj: 6 povprečno: 4.7]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor