Poslušnost – zakaj je treba otrokom povedati petkrat?

Poslušnost – zakaj je treba otrokom povedati petkrat?

Osem razlogov, zakaj otroci ne poslušajo in osem učinkovitih rešitev.

»Tipičen primer: oče je svojega osemletnega sina že štirikrat prosil, naj se gre stuširat. Ko je tudi petič naletel na gluha ušesa, je oče sina dvignil in ga odnesel v kopalnico. Čez nekaj minut je sin, še vedno neumit, prišel iz kopalnice in začel igrati videoigrice.« (Elizabeth Kolbert)

Predstavljeni primer je mogoče nekoliko ekstremen, toda večina staršev, ki jih poznam, ima kakšno zgodbo podobno tej. Zakaj otroci preprosto ne naredijo, kar jim naročimo, že prvič? Na to vprašanje vam podajam kar nekaj odgovorov. Predstavljeni so z zornega kota tako odraslih kot otrok.

Otroci ne delijo vaših prioritet

Otroci pač ne razumejo, zakaj je kopel oz. tuširanje tako pomembno. In ponavadi so zatopljeni v kaj zares zanimivega ravno takrat, kot jim naročimo naj gredo v kopalnico. Mogoče se vam ne zdi pomembno, toda za otroke je igra resno delo. Preko igre se učijo. To je pravzaprav čudovito – ali ni bolje, da se otrok sam zamoti, kot pa da ga morate vedno znova zabavati?

Rešitev

Najprej se povežite z otrokom, zanimajte se za njegovo igro in upoštevajte njegove prioritete.

»Wow, kakšne železniške tire si zgradil. Ali mi lahko pokažeš, kako delujejo?«

Potem ga opozorite, da bo moral čez pet minut prenehati s svojo aktivnostjo.

»Sedaj je čas za kopel. Ali želiš v kopalnico sedaj ali čez pet minut? Ok, čez pet minut torej, vendar brez prerekanja. Zmenjeno? Roka.«

Naučili so se, da se ne zmenijo za vaše zahteve, dokler ne začnete kričati in groziti

Otroci niso lutke. Še predobro vedo, da lahko iztržijo dodatnih pet minut, če vas preprosto ignorirajo. Zaradi tega niso poredni, so pač praktični. Če imate otroka, ki mu je treba vsaj petkrat reči, da naj nekaj naredi, ste ga sami tako navadili.

Rešitev

Namesto da dajete navodila z druge strani sobe, se raje otroku približajte in se ga dotaknite. Najprej se povežite z njim in se zanimajte za to, kar počne. Potem mu povejte, da rabite njegovo pozornost. Počakajte, da vas pogleda v oči. Če vas noče pogledati ali če oči ne umakne z ekrana, mu povejte, da boste ugasnili zaslon. Ne dajajte navodil, dokler ne vzpostavite očesnega kontakta. Nato zahtevajte, da ponovi vaše navodilo. Držite se časovne omejitve, za katero sta se dogovorila, vmes le enkrat opozorite. Bodite dosledni. Le tako boste dosegli, da vas otrok jemlje resno.

Otroci potrebujejo vašo pomoč, da se odtrgajo od dejavnosti, v katero so zatopljeni

Ko ste sami zatopljeni v delo za računalnikom, se je tudi vam zelo težko odtrgati od dela in se posvetiti otroku, ki od vas nekaj hoče. Je tako? No, otroci se počutijo podobno, ko od njih zahtevate, da prenehajo z igro zato, da naredijo nekaj, kar mi želimo.

Rešitev

Enkrat opozorite. Ko se vrnete čez pet minut, se najprej povežite tako, da omenite njegovo igro »Wow, poglej te vlakce, kako se vozijo!« Potem otroka opomnite glede dogovora

»Ok, pet minut je minilo. Se spomniš, kaj sva se zmenila? Čas je za kopel.«

Vzpostavite povezavo med otrokovo igro in vašo zahtevo:

»Ali želiš, da ta dva vlakca tekmujeta, kateri bo prej v kopalnici? Ti vzami modrega, jaz bom pa rdečega. Tri, štiri, zdaj!«

Čelni reženj se pri otroci še razvija

Njihov čelni reženj še ni dovolj razvit, da bi lahko v trenutku preklopili iz tega, kar sami želijo na to, kar želite vi. Vsakokrat, ko se znajdejo v situaciji, ko morajo svoje želje žrtvovati za želje drugega, so postavljeni pred izbiro. Če presodijo, da je odnos, ki ga imajo z vami tega vreden, vas bodo ubogali. Hkrati krepijo tudi sposobnost, da svoje želje podredijo nekim višjim ciljem. Na tak način se učijo samodiscipline, toda samo, če to naredijo prostovoljno. Če se otrok upira podreditvi, brca in kriči, to ne bo vodilo v razvoj samodiscipline. Že beseda samodisciplina ima predpono ‘samo’ – torej mora izhajati iz notranjega vzgiba posameznika.

Rešitev

Meje postavite z veliko mero empatije in razumevanja, tako da bodo otroci sami hoteli sodelovati.

Ne čutijo se slišane, zdi se jim, da je odnos drugih do njih gospodovalen

Otrok ne morete prisiliti, da ubogajo, ne da bi pri tem tvegali njihovo fizični in duševni zlom. Otroci morajo biti pripravljeni na sodelovanje. Sodelujejo pa, če se čutijo slišane, upoštevane in razumljene, če imajo občutek, da lahko tudi sami odločajo.

Rešitev

Upoštevajte njihov vidik in jim dajte možnost izbire.

»Slišim te jasno in glasno, nočeš v kopalnico. Prepričana sem, da se ne boš nikoli umival, ko boš odrasel. Toda danes se moraš umiti. Lahko izbiraš med kopanjem ali tuširanjem.«

Včasih se zgodi, da tudi vi spremenite svojo pozicijo, ko upoštevate otrokov vidik. To je čisto v redu. Otroku pa le razložite, da ste spremenili svoje mnenje, ker ste razmislili in ugotovili da ima prav, ne zaradi njegove trmoglavosti.

Ne počutijo se povezani z vami

Otroci ne ubogajo takrat, ko niso povezani z vami. Toda zakaj se ne počutijo povezani? Mogoče zato, ker ste bili odsotni ves dan. Ali pa ste bili zjutraj razdražljivi. Mogoče mu ni všeč, da več svojega časa namenite dojenčku kot pa njemu. Lahko so krive vaše metode discipliniranja. Ali pa gre le za to, da je otrok le majhen človek v grozno velikem svetu, kar zna biti na trenutke strašljivo. Strah pa otroku onemogoča, da bi se z vami ljubeče povezal.

Rešitev

Bodite sočutni in razumevajoči do otroka. S tem boste ponovno vzpostavili povezanost. Bodite pa tudi pripravljeni, da bodo na plano privrela vsa potlačena čustva, ko se bo otrok počutil dovolj varnega. Stojte mu ob strani. Ko bo izrazil nakopičena čustva, bodo le-ta izpuhtela in otrok se bo počutil dosti bolje, pripravljen bo sodelovati z vami.

Dvignili so roke nad vami

Starši otroke negujejo in vodijo. Če so otroci deležni starševske ljubezni in razumevanja,  so tudi pripravljeni slediti in ubogati. Če pa vas otrok ne uboga in se vam upira, je to znak, da morate okrepiti vajin odnos.

Rešitev

Vzemite si pol ure časa na dan samo za vašega otroka. To se zdi tako preprosto, da večina staršev podcenjuje vpliv, ki ga ima. Toda čas, ki si ga vzamete samo za vašega otroka, ne glede na to, kaj počneta, je najboljša naložba v dober odnos.

Tudi smeh ima magičen učinek. Ravsajte se z otrokom, žgečkajte ga po trebuščku in mečite v zrak. Humor je še posebej dobrodošel, ko odnosi postanejo prenapeti. Smeh vas bo zagotovo povezal nazaj.

Tudi otroci so samo ljudje

Ljudje se že po naravi upirajo kontroli in otroci niso nobena izjema. Bolj gospodovalni ste do njih, bolj trmasti in uporni bodo postajali. Ubogljivi otroci pa bodo izgubili samozavest in voljo, da se postavijo sami zase.

Rešitev

Izbirajte bitke premišljeno. Dajte otroku vedeti, da ste na njegovi strani in da ima tudi sam možnost izbire. Raje ga učite kot da izvajate kontrolo nad njim. Poslušajte ga, kaj ima za povedati. S tem ste na dobri poti, da vzgojite otroka, ki bo znal razmišljati s svojo glavo, ki se bo zavzemal za pravične stvari in se ne bo pustil izkoriščati.

Razne debate o razvajenosti današnjih otrok vzbujajo staršem slabo vest, če njihovi otroci niso ubogljivi. Kot da je ubogljivost sveti gral, za katerim bi se morali starši pehati. Toda ali ni bolje, da vzgojite otroka, ki je zmožen samodiscipline in je pripravljen sodelovati? To se zelo razlikuje od ubogljivosti, ki nima notranjega vzgiba pri otroku ampak prihaja od zunaj.

»Moralnost pomeni, da naredite kar je prav, ne glede na to, kar vam je bilo naročeno. Ubogljivost pomeni, da naredite kar vam je bilo naročeno, ne glede na to, če je prav ali ne.« (H.L.Mencken)

Prigoda z očetom in osemletnikom na začetku tega članka, ki jo opisuje novinarka in pisateljica Elizabeth Kolbert, po njenem osvetljuje dejstvo, da si starši želijo odobravanja s strani otrok in jih je strah, da jim bodo škodovali, če bodo zahtevali nekaj, kar otrokom ni po godu. Zato v svojih zahtevah niso jasni in dosledni. Toda jaz se s to razlago ne strinjam. Oče, ki je sina pograbil in odnesel v kopalnico, se ni bal otrokove zavrnitve. Sin pač ni upošteval očetovega navodila, ker oče ni vztrajal pri postavljeni meji. Otroka je že v predhodnih situacijah natreniral, da ga ne upošteva. Po vsej verjetnosti se je večer končal s kričanjem in udarci, kar pa seveda negativno vpliva na spoštovanje, povezanost in prihodnje sodelovanje.

Ali torej postavljanje meja sočutno in razumevajoče zahteva veliko dela? O ja, pa še kako. Toda samo na začetku. Če se dosledno držite opisanih rešitev in negujete dobre odnose z vašimi otroki, bodo le-ti zrasli v ljudi, ki poznajo pomen samodiscipline in ne bo vam potrebno v nedogled ponavljati enih in istih stvari.

Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 4]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor