Kaj pa če otrok hlipa, solz pa ni? Ali samo izsiljuje?

Kaj pa če otrok hlipa, solz pa ni? Ali samo izsiljuje?

Kako otrok izraža svojo stisko, je odvisno od vsakega otroka posebej. Otrok je lahko zelo glasen in toči krokodilje solze. Takrat je vsem jasno, da mu je težko in da potrebuje ob sebi nekoga, ki mu bo pomagal, da se bo lahko pomiril (torej odraslo osebo, ki bo otroku pomagala pri koregulaciji, ker otrok tega sam še ne zmore, saj njegov živčni sistem še ni dozorel, prav tako ne njegovi možgani).

Otrok pa lahko svojo stisko kaže tudi drugače. In sicer tako, da namesto navzven (kot pri glasnem joku), svojo stisko obrne navznoter. Tak otrok ne bo glasen, morda bo celo neopazen in nemoteč, ampak stiska v njem je prav tako velika, kot pri otroku v prvem primeru. Morda celo večja. Vrednotiti stisko otroka na podlagi tega, ali toči solze ali ne, zato ni najbolj smiselna.

Otrok v stiski potrebuje varnost, ne pa vrednotenje, ali je njegova stiska upravičena oziroma dovolj velika ali ne. Otroci že tako ali tako v času odraščanja dobijo ogromno prepovedi na jok, na izražanje stiske, na kazanje čustev in občutkov, ki so za odrasle neprijetni. To se še posebej jasno pokaže pri odraslih moških, ki so vzgojeni tako, da morajo biti močni, da jokajo le cmere, šibki, mevže in podobno. Zato je mnoge odrasle moške SRAM, da bi pokazali svojo ranljivost. To izkušnjo pa dobijo kot majhni fantki, ko svojo ranljivost pokažejo, pa je zasramovana, odrasli jo ne jemljejo resno, prav tako v teh trenutkih ne dobijo objema in varnosti, ki bi jo potrebovali. Tako se naučijo, da ni sprejemljivo, da jokajo.

Otrok nikoli ne joka “za brez veze”. Tudi če mislite, da nima razloga, da samo izsiljuje ali manipulira, začnite na to gledati tako, da v tistem trenutku potrebuje, da se ob vas lahko umiri. To ne pomeni, da mu popustite, če si nekaj želi, vi pa tega ne želite. To pomeni zgolj to, da ste z njim, ko mu je težko. S tem bo dobil izkušnjo, da lahko pokaže, ko mu je težko in da bo nekdo z njim, dokler se solze ne posušijo in posije sonce. Kakšno dragoceno darilo za otroka, da ve, da lahko seže po pomoč in da jo bo tudi dobil.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor