Samo da je je živ in zdrav (in podoben meni)
Ker je življenje danes postalo prej skušnjava kot nagrada, je prišel čas, ko vzgoja ni več dajanje, ampak se je zreducirala zgolj na prepovedi. Na to, česa otrok ne sme početi. Življenja se več ne izkusi, poskusi in ne diha. O zunanjem svetu se samo govori, se ga opazuje skozi TV in se nanj opozarja. Otrok se več ne vzgaja, ampak samo pazi. Pred vsem in pred vsakim. Včasih utemeljeno, vendar pogosto tudi ne.
Ti otroci, ki jih samo pazijo, namesto da bi jih vzgajali, se se samo naučili česa ne smejo, niso se pa naučili razlikovati dobro od slabega. Ko si pred vsem slabim zaščiten, se boš težko naučil ceniti tisto, kar je dobro. Ko bo otrok postal polnoleten in ko se tem staršem, ki so z izgovorom skrbi pretirano pazili na svoje otroke, njegovi mladostniški koraki postanejo neulovljivi, ko skrb, da ne udarijo z glavo ob rob mize zamenja skrb, da se bo udaril z glavo v zid, ti starši dojamejo, da pa ga morda niso ravno najbolje pripravili na ta zunanji svet.
Najprej naj bo živ in zdrav. Poleg tega pa bi lahko bil še najboljši, najpametnejši, najlepši in najuspešnejši. Zelo pogosto se za izgovorom dajanja podpore skriva forsiranje otrok, da bi sledili neuresničenim ambicijam svojih staršev. Če bi otroka nekdo vprašal, bi rekel, da bi želel iti na balet, a mora zaradi očeta na nogomet. Tedaj dobite frustriranega otroka, ki je jezen na svoje starše, in nezadovoljnega starša, ki je razočaran nad svojim otrokom. Tako gnan, ukalupljen, prekrajan, brušen otrok postane vse, česar si vi niste želeli, da je in se oddalji daleč stran od sebe. Na kratko – od sreče.
Zna podčrtati, kar je v lekciji bistveno, ni se pa naučil, kaj je bistveno v življenju, zna matematiko, ne zna pa se zbrati, zna tuje jezike, ne zna pa se ugrizniti v svojega, zna nastaviti vodo za tuširanje, a ne ve, da se slabih dejanj ne da izprati. Imate bivšega šolarja, ki ga je šola učila stvari o življenju, a ne tudi najbistvenejšega – kako živeti. In tudi vi ga niste. Tedaj sledi ognjeni krst.
Če ga pustiš početi, kar želi, bo morda nevzgojen, če pa ga pustiš, da bo, kar želi biti, bo sigurno srečen. Starši so pripravljeni storiti vse za svojega otroka. Razen ene stvari. Da ga pustijo biti to, kar je. Pogosto se za izgovorom “to je za tvoje dobro” skriva “jaz najbolje vem”, ker je preveč nevarnosti v tem, da bo – če bo sam izbiral – bil drugačen od tistega, kar ste vi zanj načrtovali.
Zavedajte se, da v tem malem človeku ni ničesar, kar bi bilo vaše. To bitje je popolnoma svoje od trenutka, ko je bila prerezana popkovina. Samo da mu vi včasih ne dovolite, da to tudi je. Ne dovolite si, da zanikanje njegovega bistva razumete kot vzgajanje. Ker ni. Edino, kar se lahko v njemu vašega uspe prijeti, je vaša ljubezen. Ne nečimrnost, kompleksi, neuresničene želje, strah ali ambicije. Program katerih koli človeških možganov ne zna brati takih kod. Otrok se zna odzvati samo na ljubezen.
Če pa mu že morate kaj prepovedati, mu ne pustite, da bo tak, kot ste vi. Če bo, vedite, da ste kot starši zatajili. Mora biti boljši.