Izčrpana mama
Piše Maja Koren Kocjančič
V terapiji imam zadnje čase vse več mamic, ki preprosto več NE zmorejo službe, gospodinjstva, partnerstva, vzgoje, usklajevanja vseh urnikov, organizacije vseh obveznosti, iskanja sebe in prave poti, ker so se izčrpale. Trpijo za nespečnostjo, različnimi bolečinami v križu, vratu, želodcu, migrenami, hudimi pms-ji, tesnobo, se počutijo depresivne ali anksiozne in ne najdejo poti iz začaranega kroga v katerega so se ujele, ko so želele postati NAJBOLJŠE, na vseh področjih, vedno in povsod. Prijazne, pridne in nasmejane. A v sebi nezadovoljne, zaskrbljene in razočarane. Nekatere so tako izčrpane, da odidejo na bolniško in se takrat odločijo za pomoč, nekatere naredijo ta korak že nekoliko prej, ko še uspejo prebroditi dan brez telesnih bolečin in kroničnega pomanjkanja energije.
Prvi korak je najtežji! Si priznati, da si od sebe zahtevala preveč in da s takim tempom več ne gre, ker nisi ženska in mama kakršna si želiš biti, ampak senca sebe.
Pri posameznici, ki se odloči narediti spremembo in se vključi v svetovanje ali psihoterapijo, se počasi začne proces osebne rasti, učenja drugačnih načinov reševanja konfliktov, izražanja čustev, sprejemanja kritike, izražanja svojega mnenja in predvsem zavračanja zahtev. Nekatere se odločijo za vključitev v ustrezno terapevtsko skupino ali delavnice o učinkoviti komunikaciji ali treninge asertivnosti. Kar je pomembno je to, da ima ženska oporo, ko se uči učinkovite komunikacije.
Opažam, da je nezmožnost reči NE, ko si oseba to želi, glavna ovira, ki vodi do izčrpanosti, občutkov izkoriščenosti in nemoči. In pa seveda nerealni cilji, ki si jih oseba zada. Ker se je deklica nekoč naučila, da mora BITI PRIDNA, da mora vsem ugajati in jim ustreči, da je nevljudno zavrniti prošnjo in da je prijaznost največja vrlina, tudi kot odrasla ženska deluje v skladu s temi prepričanji. In če naredi nekaj, kar ni v skladu z njimi, se počuti krivo. In prav čustvo krivde je tisto, ki jo neprestano »vleče nazaj«, da ne zbere poguma in reče NE, ne bom, ne želim, žal ne!
Ne zna in ne upa reči ne v službi, ko ji naložijo delo, otrokom, ki jo v trgovini nagovarjajo za sladkarije, prijateljici, ki jo nenehno naproša za usluge, možu, ki pozabi, da ima ob torkih večer telovadbo, tašči, ki jih vabi na kosilo, pa si tega nihče ne želi, ker se zapletejo v konflikt in si pokvarijo nedeljo, sosedi, ki jo utruja z nepomembnimi zgodbicami…in zato, ker ne reče ne, se počuti zelo slabo, krha se njena samozavest in zaupanje vase. Želi si biti dober zgled otrokom in ljubeča žena, a ne zmore več in ujame se v krog obtoževanja in nemoči.
Zato se v terapiji posvetimo analizi čustva krivde, tehnikam, ki so nam v pomoč, kako izrazit mnenje na odrasel način in izstopit iz vloge žrtve. Oseba tako postopoma spreminja svoja omejujoča prepričanja. Morda nikoli ne bo zmogla reči ne brez občutka krive, se ga pa lahko nauči zmanjšati. Najpomembnejše je, da se nauči izrazit svoje mnenje, ko si to želi, zavrniti prošnje in postaviti jasne meje svojemu otroku ter ga tako vzgojiti v samostojno in samozavestno osebo, ki se od svoje mame uči, kako učinkovito komunicirati v odnosih.
- Kritiziramo vedenje in pohvalimo otroka - 23. 11. 2018
- Priden/pridna si! - 21. 11. 2018
- “Si pa res cmera!” - 21. 11. 2018
