Veselje in žalost ob zadnjem dojenčku
“Ta je bil zadnji.” “Zdaj pa jih je dovolj.” “Ne bova jih imela več.” Ste tudi vi že zaključili z načrtovanjem družine? Je tudi k vam že prišel zadnji otrok, z zavedanjem, da naslednjega ne bo več? Z vami delimo misli mamice po rojstvu njenega zadnjega otroka. Prisluhnimo ji:
Osem tednov je, odkar sva z možem pozdravila najnovejšega drobcenega dojenčka v našo družino, najino malo hčerkico. Ker je ona četrti otrok, je dovolj časa, da se razkadi tale meglica okoli novega rojstva in da se življenje postavi v novo normalno stanje. Je tudi dovolj časa za razmislek o tej veličini dokončnosti naše družine, glede na to, da je hčerkica naš zadnji otrok.
Pravzaprav je naša hčerkica bonus. Ko sem si predstavljala družino, sem vedno videla tri otroke. Moje misli so se vedno vrtel okoli treh šolnin, vedno sem razmišljala o tem, kako lahko hkrati uspešno organizirati prevoze na tri izvenšolske dejavnosti in kupili smo hišo deloma tudi zato, ker ima sobo za dva otroka, v kateri sta dvojčka istega spola. Tri, vedno smo razmišljali o treh otrocih.
In tako je bilo, dokler nismo dobili četrtega. Čeprav popolnoma obožujem to novo majhno štručko v družini, se ne morem pretvarjati, da ni bila neke vrste presenečenje. Zato se je mož takoj, ko smo izvedeli zanjo, šel ščipnit, da ne bi bilo še kakšnih presenečenj. Kar pomeni, da smo šli v njeno otroštvo s polnim zavedanjem, da tega ne bo več. Zato me preseneča, da imam take težave mojo glavo prepričati v dejstvo, da je ona zadnja.
Zadnja, katere dregajoče brce sem čutila v trebuhu. Zadnja, katere mlečno sladkobo bom vohala sredi noči. Zadnja, ki bo neverjetno srečna, ko jo bom nosila v kengurujčku, privezano na moje prsi. Zadnja, ki jo bom videla, kako se iz male nemočne štručke razvija v dozorelo osebo.
Naš najstarejši otrok je dovolj mlad, da nas mnogo prvih še vedno čaka. Še moramo prvič poslati otroka na fakulteto ali na prvi zmenek. Prvi poljubi in prva razočaranja se še vedno (upam, da daleč) v naši prihodnosti.
Fakulteta, poroka in vnuki izgledajo še tako daleč, da o njih še niti ne morem razmišljati, ampak tudi to je konec prvih.
Ta dan bo prej ali slej prišel; ne moremo neprestano imeti otrok. Ampak vedno sem si predstavljala, da ko bomo prišli do tja, bom pogledala svojo družino in se počutila izpolnjeno. Kot je zdaj, lahko zlahka vidim še nasmeh ali dva več. Če bi bilo možno finančno, logistično in zdravstveno še imeti otroke, bi jih imela neprestano. Ampak to ni mogoče, zato je to to.
Po tem otroku bomo upokojili zibelko in stol za hranjenje. Stekleničke, posodice za hranjenje in crkljanje bomo tudi dali stran. Bila bo zadnja, ki jo bomo vozili v vozičku, zadnja, ki bo potrebovala avtosedež in zadnjo bomo prvič poslali v šolo.
Loading ...Prišel bo čas brez plenic. Prišel bo čas, ko se bo lahko vsak član družine sam obul in se spravil v avto. Prišel bo čas, ko bodo vsi najini otroci v šoli. In morebiti bo prišel tudi čas, ko naju otroci ne bodo potrebovali več.
Moja glava ve, da je to prava odločitev za našo družino, ampak moje srce se še ni sprijaznilo s tem. Zato tukaj, v solzah, žalujem za koncem. Ker čeprav smo še vedno na začetku njenega življenja, smo tudi na nekem koncu. Ker vse njeno prvo bo naše zadnje in zato je konec nečesa tako lepega žalosten.