Kdo so »jeznoriti« starši?
Ko govorimo o trmastih, jezljivih in velikokrat tudi nadpovprečno glasnih otrocih, pogosto pozabljamo, da so tudi med starši razlike glede odnosa do jeze. Če se eni starši hitreje in pogosteje razjezijo, drugim »dvigne pokrov« redkeje, toda takrat po navadi intenzivneje.
Jeza je seveda popolnoma naravno in prav tako »pozitivno« čustvo kot recimo veselje. Toda, čeprav je navzven v svoji intenzivnosti in razdiralnosti videti strašna in mogočna, je navznoter polna nemoči, žalosti in strahu. Jeza je namreč največkrat le obrambni mehanizem, ki globoko v sebi skriva občutek nerazumljenosti in neuzrtosti, nevrednosti in neljubljenosti.
Česar se takrat, ko smo prežeti z jezo, največkrat ne zavedamo. In to velja tako za otroke, ki se soočanja z jezo šele učijo, kot odrasle, ki jim občutka jeze v otroštvu ni uspelo zdravo izraziti in uspešno integrirati.
In tako dobimo ne prav posrečeno kombinacijo: jeznega otroka, ki ne ve, kako se lotiti čustvene nevihte, ki ga je zajela, in »jeznoritega« starša, ki je najprej izgubljen zaradi otrokove jeze, nato pa še zaradi lastne jeze, s katero v resnici ne ve, kaj početi. In je zato še bolj jezen. Na otroka, ki »ga je razjezil«, in globoko v sebi nase, ker ne zna obvladati otroka in situacije.
Ker je jeza po svoji naravi zelo intenzivno čustvo (to je namreč njena pozitivna naloga – da nas prebudi in spodbudi, da se zavzamemo za lastne meje!), se jeznoritim staršem pogosto dogaja, da v jezi otroku rečejo in storijo, česar niso mislili in želeli. Ko se še med izrekanjem nespoštljivih in žaljivih besed zavedajo, da to, kar govorijo otroku, ni dobro ne za integriteto in samospoštovanje otroka ne za njun odnos, prav tako pa ne izraža njihovih resničnih prepričanj in občutkov. Ko iz jeze udarijo otroka, čeprav ne verjamejo v telesno kaznovanje in so si že večkrat obljubili, da tega ne bodo nikoli več storili. Toda, ko so jezni, jezik ali/in roka kar nekako »pobegne«. In tako se neobvladani jezi pridružita še občutek krivde in skrit sram.
Nezdrav odnos do jeze, krivda in sram pa so kombinacija občutkov, ki nikakor ne vplivajo dobro na starševsko samozavest. Po navadi takšen starš še močneje pritisne nase (Še bolj se moraš truditi, da boš boljša mama!) ter se tako še bolj oddalji od lastnih občutkov in skrite bolečine, ki se skriva za jezo. In tako se starš začne vrteti v začaranem krogu, ki zelo spominja na dinamiko odvisniškega vedenja: najprej obljuba, da se nikoli več ne bomo tako zelo razjezili na otroka, ki jo v situaciji, ko nas prelije jeza, v hipu prelomimo. Kot bi nas zajela neka sila, ki je ne moremo nadzirati, pa čeprav se trudimo na vso moč.
Če ste se tudi vi našli v opisu jeznoritega starša in bi želeli prekiniti ta začaran krog, ste vabljeni v SKUPINO ZA JEZNORITE STARŠE, ki se bo srečevala dvakrat na mesec od oktobra 2019 do maja 2020 v Ljubljani. Na skupini, ki je zaprtega tipa, se bomo odkrito in brez sramu pogovarjali o jezi, jo spoznavali od blizu in v globine, se učili bolj konstruktivnega načina izražanja jeze in postavljanja osebnih meja, preverjali njene pozitivne plati in funkcije ter nenazadnje pokukali v paradoks umirjenega življenja v družini jezljivcev.
- Kdo so »jeznoriti« starši? - 11. 9. 2019