V družini stanuje depresija? Pssst!

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

V družini stanuje depresija? Pssst!

Piše: Barbara Rupar

Poročen moški. Star 39 let. Redno zaposlen. Oče treh otrok, ki jih vsako jutro dosledno odpelje v vrtec in šolo in jih po osmih urah zavzetega dela prevzame na istih naslovih, kot jih je zjutraj oddal. Popoldan preživlja čas s svojo družino – pomaga pri domačih nalogah, previja otroke, sestavlja kocke, spije kavo s svojo ženo in še kaj. Kadar časovno zmore, gre kolesarit ali s kolegi na pivo, sicer pa večere preživlja ob ogledu prenosov športa. Ljudje se ob njem počutijo prijetno. Menite, da ima depresijo? Ne. Imamo razlog, da sklepamo, da ima depresijo? Ne. Je možno, da ima depresijo? Da!

Čeprav se o depresiji v zadnjem času vedno več govori in je zagotovo družbeno bolj sprejemljiva, kot je bila, se zdi, da je še vedno zelo stigmatizirana. Še vedno je postavljena nekam na obrobje – tja k njim, k onim drugim. Nekako tako, kot da se meni in tebi ne more (in ne sme!) zgoditi, če pa slučajno se, pa se je potrebno z njo spopasti čimbolj po tihem, pogosto tako, da se o njej ne pogovarjamo in da jo skrivamo – tudi pred svojim partnerjem in otroki, če je tako za nas najbolj varno. Ja, doživljanje depresivnega razpoloženja je pri posamezniku pogosto še vedno tesno povezano z občutki krivde in sramu in zelo naravno je, da o tistem, česar se sramujemo, najtežje govorimo.

Poznamo različne tipe depresije, ki se med seboj simptomatsko razlikujejo. V primeru hude depresije, ko je posameznikova raven funkcioniranja zelo nizka, ko ta dobesedno obleži v postelji in je včasih potrebna tudi hospitalizacija, je njeno zdravljenje bolj kompleksno in zahteva tudi medikamentozno zdravljenje (antidepresivi ipd.). Ni pa vsaka depresija taka. Lahko jo doživlja tudi posameznik, ki sicer deluje zelo aktivno in čigar raven funkcioniranja je visoka, vendar pa se v sebi preprosto počuti slabo. Depresija je torej lahko zelo subtilna, tako subtilna, da jo je zelo lahko prikriti. In ne le to, včasih jo je težko celo prepoznati posamezniku, ki za njo trpi. V povezavi z depresijo se namreč običajno poudarja veliko število različnih simptomov. Dr. Mark Widdowson, britanski terapevt in strokovnjak za delo z depresijo, poudarja, da obstajata dva ključna simptoma, ki sta pravzaprav skupna vsem tipom depresije: občutek potrtosti in brezupa ter zmanjšanje zanimanja in uživanja v stvareh, ki jih je posameznik prej imel rad oziroma jih je rad počel.

Če je torej moški iz uvoda v zadnjem mesecu pogosto doživljal občutke potrtosti in brezupa ter pogosto občutil izgubo zanimanja za stvari, ki jih je prej imel rad, obstaja velika možnost, da ima depresijo. Čeprav v uvodu omenjam odraslega moškega, bi bil na njegovem mestu lahko tudi mladostnik, predšolska deklica ali uspešna poslovna ženska. Depresija ne izbira spola, starosti, socialnega statusa itd. Tudi ne pomeni, da je oseba, ki jo doživlja, zato šibka ali slaba in da mora nujno začeti jemati zdravila. Pomeni pa, da je dobro, da je posameznik pozoren na to, kaj doživlja, da o tem razmišlja in da ob prepoznavanju omenjenih znakov v prvi vrsti o tem spregovori z ljudmi, ki jim zaupa – z družinskimi člani, prijatelji, osebnim zdravnikom ali za delo z depresijo usposobljenimi strokovnjaki.

Verjamem, da se premiki, tako na družbeni ravni kot na ravni posameznika, lahko začnejo odvijati šele takrat, ko zmoremo toliko ranljivosti, da se o njih začnemo odkrito in odprto pogovarjati. Takrat pogosto ugotovimo, da nismo tako osamljeni v tem, kot morda mislimo. Šele ko zmoremo iskreno podeliti svoje doživljanje in si priznati: »Nisem dobro,« se lahko začnemo aktivno spopadati z našo težavo ter iskati možnosti za spremembo. In pri soočanju z depresijo slednje obstajajo.

Kot osnovni vodič po depresiji in spopadanju z njo priporočam delo, ki ima, kljub svojemu poljudnemu naslovu, zelo strokovno ozadje:
Smith, L. L. in Elliott, C. H. (2009). Depresija za telebane. Ljubljana: Založba Pasadena.

Barbara Rupar

Barbara Rupar

Specializantka transakcijsko analitične psihoterapije in univerzitetna diplomirana politologinja iz mednarodnih odnosov. Odnosi so področje, ki me je zanimalo od nekdaj. Svoje visokošolsko izobraževanje in poslovno pot sem sicer začela na področju mednarodnih odnosov, zasebno pa so me vedno privlačili medosebni. Prav slednji so botrovali temu, da v zadnjih nekaj letih še posebej intenzivno raziskujem najpomembnejši odnos od vseh, tj. odnos do sebe. Ta je tisti, ki najpomembneje oblikuje moj svet in vse ostale odnose v njem. Sem namreč tudi mama, izvenzakonska partnerka, sestra, hči, prijateljica in še kaj.
Barbara Rupar

Latest posts by Barbara Rupar (see all)

Ocena:
[Skupaj: 7 povprečno: 4.4]

Morda vas zanima tudi ...

Barbara Rupar

Barbara Rupar

Specializantka transakcijsko analitične psihoterapije in univerzitetna diplomirana politologinja iz mednarodnih odnosov. Odnosi so področje, ki me je zanimalo od nekdaj. Svoje visokošolsko izobraževanje in poslovno pot sem sicer začela na področju mednarodnih odnosov, zasebno pa so me vedno privlačili medosebni. Prav slednji so botrovali temu, da v zadnjih nekaj letih še posebej intenzivno raziskujem najpomembnejši odnos od vseh, tj. odnos do sebe. Ta je tisti, ki najpomembneje oblikuje moj svet in vse ostale odnose v njem. Sem namreč tudi mama, izvenzakonska partnerka, sestra, hči, prijateljica in še kaj.

Dodaj odgovor