Je priden, tih otrok res znak, da je vse dobro?

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Je priden, tih otrok res znak, da je vse dobro?

Piše Andreja Semolič

Hoja je nenehen proces rušenja in znova vzpostavljanja ravnotežja. V prvem letu življenja ta proces od rojstva dalje začne svojo strategijo organiziranja, iz katerega črpamo vsak nadaljnji korak ohranjanja ravnovesja v svojem življenju.

Rušenje ravnotežja, da zmoremo ohranjati stabilnost v različnih pogojih in vzpostavljati ravnotežje, je nujna procesna dinamika razvoja in gradnja strategije delovanja. Vsi koraki vsebujejo vse elemente dinamičnih kontraravnotežnih funkcij, ki v prvem letu življenja gradijo osnovno strategijo našega delovanja, kako se uporabimo v interakciji z okoljem.

Iztočnica

Je priden, tih otrok res znak, da je vse dobro? NI. Rušenje stabilnosti – takšne in drugačne – je zagon življenja, da dobesedno zlezemo naprej.

Zakaj torej hitimo utišati otroka? Zanimajmo se, kako se naučiti razumeti, kaj nam sporoča? Raziskujmo, kaj narediti, da se sploh lahko aktiviramo in prebudimo svoje notranje zaznavanje, notranjo moč in stabilnost, odločne, čvrste prisotnosti in miru, bodisi v premiku, glasu ali objemu, v katerem otrok šele lahko spusti svojo napetost, ne glede na starost.

Dejstvo

Naše takojšnje reakcije gradijo v dojenčku/malemu človeku zaznavo, kako naj se z nami v bodoče meni.

Beleži temelje vzpostavljanja akcija-reakcija in gradi svoj in edinstven spoznavno zaznavni svet sebe in okolice.

Dojenčkov in staršev razvoj je neizbežen sočasni proces. Kako s tem procesom sodelujemo, nam v življenju kaže tako imenovana čustvena zanka.

Raziskujmo

Ste se kdaj vprašali, kako vemo, kaj je tisto, kar dojenček/mali človek zares potrebuje?

Naravne življenjske sile so močnejše od želenih idealov vzgoje, ki odmikajo pristen avtentičen razvoj in odnos tako malega kot velikega človeka.

A kako v kaosu doživljanja karkoli razlikovati? Menim, da ni matere, ki se ne bi to iz minute v minuto spraševala.

Razlikovanje zmore doprinesti razumevanje čustvene zanke, v katero se kot starši znova in znova zapletamo.

Ta zapletanja so pravzaprav porivki, da ukrepamo in naredimo spremembo.

  • DA naredimo nekaj drugače.
  • DA izrazimo sami sebe, svojo avtentičnost in se dvigujemo v zavedanju.
  • DA s seboj nosimo kufre preteklosti je povsem normalen del življenja.

Prav zaradi samoregulacijskih procesov lahko in zmoremo kufre prevetriti in vstopiti v odnos z otrokom in vzgojo osveženi in usmerjeni naprej.

Razvoj in razumevanje življenja ni končno in dokončno.

Zato zanj ne najdemo rešitve v receptu ampak v aktivnem sodelovanju s procesom samorazvoja, ki odpira stopnje zavedanja. Odprte stopnje zavedanja, odpirajo razvojno kapaciteto človeka.

In kaj zdaj z razvojnega vidika potrebuje dojenček – majhen človek, ko odmislimo našo paleto čutenja ob njem?

Zaznavni prostor

Otrok sprejme vse, kar mu nudimo. To oblikuje njegovo realnost in prav naravna vitalna sila neodvisno deluje in povezuje informacije tako, da zmoremo točno to, kar se nam dogaja.

Zato so vprašanja, ali delam prav in kako naj delam, da bo prav, pravzaprav povsem nepotrebna.

Potrebno je zavedanje, kako delam, kar delam in zakaj tako in kako lahko še drugače.

Prav zato je skrb, da delamo kaj narobe, popolnoma odveč. Ker toliko, kot naredimo »narobe«, naredimo tudi dobro.

Pravzaprav »narobe« v razvojnem procesu ne obstaja.

Obstaja le nefunkcionalno in funkcionalno.

Prav z poizkušanjem in »figure out« preko nešteto nefunkcionalnih opcij gradimo strategijo poti, šele tako najdemo funkcionalnost v sebi, ki jo udejanjamo navzven.

Bolj kot ubadanje z vprašanji, kako naj delam, da bo prav, je učinkovito prepuščanje čustvenim viharjem in zaplavati v trenutek, ki od nas zahteva:

  • da se aktiviramo,
  • da se reorganiziramo,
  • da zlezemo morda naprej v svojem procesu razvoja kot starš in kot človek.

To je pravzaprav neizbežen proces, ki se ustavi šele s smrtjo.

  • razlikujmo med našo potrebo po ljubkovanju od potrebe po sprejetosti in čutnosti, ki je za otroka vitalna.
  • razlikujmo od otroka, ki se je zreguliral, ker smo mu dali oporo, ki jo potrebuje, da se njegove vrojene sposobnosti sploh lahko aktivirajo in začnejo vzpostavljati od otroka, ki je utišan.
  • razlikujmo med otrokom, ki je priden in nič ne joka, do otroka, ki neutolažljivo joka. V obeh primerih navznoter kriči po tem, da mu zagotovimo čutenje, ki aktivira procese razvoja.
Andreja Semolič

Andreja Semolič

Andreja Semolič, prof. šp, vzg. in mednarodno certificiran Feldenkrais® praktik,izhaja iz zavedanja, da se človek razvija in izraža preko gibanja. Zavedanje skozi fizično manifestacijo preko giba in dotika v odnosu do dnevne nege dojenčka – človeka v razvoju, je inovativen in revolucionaren pristop do odnosa in vzgoje potomcev in bodoče generacije.

Andreja je mati dveh najstnic. Zagovornica otrokove proste igre in humanega razvoja. Predstavnica novih drugačnih načinov in pogledov na razvoj, preko katerega se oblikujemo v svoje bistvo. Spremlja razvoj številnih otrokv Sloveiniji in tujini. Razvojni koncept pedokinetika je mnogim otrokom dodal možnost, da so zlezli na višjo razvojno stopnjo, shodili in drugo, kljub temu, da so bili za to izgledi minimalni ali praktično nemogoči.

Več na: pedokinetika.si
Andreja Semolič
Ocena:
[Skupaj: 4 povprečno: 4.3]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor