Za vse sem sama!

Tisoč obveznosti je potrebno postoriti vsak dan v družini in v večini družin si te obveznosti starša porazdelita med seboj. Eden poskrbi za trgovino, drugi za razvoz otrok, eden plačuje račune, drugi lika …

V primeru otrok pa morata biti udeležena oba! Otroci morajo biti odgovornost obeh. In če niso, sta tudi za to odgovorna oba. Stavki, ki jih v takih primerih pogosto slišim z njene strani, so, da mu ne more zaupati, da sploh ne ve, kje so v omari otroške stvari, da ne spoštuje dogovorov, ki sta jih sklenila (beri, ki mu jih je ona posredovala), da otroku, če ta reče, da si ne bo umil zob, pač ne umije zob …

On pa mi reče, da tako ali tako čisto nič ne naredi prav, da ona z ničemer ni zadovoljna, da nič ne sme narediti po svoje, da ona vse bolje ve.

Tako ona raje vse naredi sama, on pa se umakne in je zgolj bolj ko ne dosleden izvajalec.

Na kratki rok celo zgleda, da je volk sit in koza cela. Na dolgi pa ni. Ona ima čedalje močnejši občutek, da je za vse sama, on pa, da je dober le za prinašanje denarja.

Zato mame: spustite očete poleg. Tudi, če bo otroku narobe dal plenico, tudi če ga bo prepozno dal spat, tudi če bosta iz sprehoda prišla čisto mokra in umazana, tudi če bo za kosilo otrok jedel nekaj, kar mu ve sigurno ne bi dale.

In očetje: izborite si svoje mesto v družini, ki je tik poleg maminega. Tudi če se bo mama pritoževala, tudi če bo povedala, da tako ali tako ne znate, zmorete, tudi če se vam ne da, tudi če vam bo na začetku težko.

Kajti le, če bosta oba odgovorno udeležena v starševstvu, bo le to zadovoljujoče za oba, otroci pa bodo dobili res dobro popotnico v življenje.