4 skrivnosti gibalnega opismenjevanja – razigran in razmigan otrok je najlepši otrok
Nikoli, res nikoli več ne dvomite v vrednosti igre in gibanja. Vsi sesalci se igrajo. Igra otrokom omogoča, da se lahko varno soočajo z izzivi odraščanja, preverjajo svoje sposobnosti in znanja, če so že sposobni samostojno živeti. Z igro tudi ohranjamo stik s svojo notranjo naravo.
Piše: Dr. Milan Hosta
Ko se človek zatopi v igro, ga preplavijo občutki zanesenosti in svobode ustvarjanja. Igra oblikuje naše možgane, jih dela večje in gradi več povezav med nevroni. Igra, kjer smo telesno aktivni, pospeši bitje srca in nas dela močnejše. Ko se igramo v parih ali v skupini razvijamo sočutje, ustvarjamo medsebojno povezanost, prijateljstvo in čut za solidarnost. Ko v igri preizkušamo možne rešitve, možne poteze, možna gibanja, pravzaprav prakticiramo razvojne možnosti človeka. V igri ustvarjamo nove svetove. Danes je obojega pogosto premalo, igre in gibanja namreč. In tudi ideje o novem, boljšem svetu bi nam prav prišle.
Igra razvija socialne možgane
V času, ko otroška igra poteka vse bolj digitalno in imajo že malčki svoje tablice ter računalnike na baterije, še toliko bolj v oči bodejo razne socialne patologije. V igri, kjer moramo biti aktivni telesno, je namreč zapisana koda družabnosti. Šele v skupnosti posameznik dobi svoje pravo mesto in lahko svojo individualnost uglasi z okoljem in vrednotami skupnosti. To pa se mora začeti v zgodnjem otroštvu, če želimo, da bo otrok artikuliral svoje nagone v družbeno sprejemljivih okvirih.
Igra je zato kot nalašč pravi poligon za to. Kajti tudi ob morebitni napaki ali nespretnosti pri prepoznavanju teh družbeno sprejemljivih okvirov, se lahko zatečemo v »zapik,« in rečemo: »Ups, saj je bila samo igra,« ter se opravičimo. To je ta varnost, ki je dana otrokom, da se lahko soočijo s svetom, ne da bi bili še polno odgovorni za svoja dejanja. Seveda pa morajo z odraščanjem nekatere stvari ponotranjiti, saj z leti postajajo vse bolj odgovorni za svoje odnose.
Sociologi in biologi dokazujejo vedno znova, da so otroci, pravzaprav vsi sesalci, ki so skozi igro izpostavljeni nepredvidljivim situacijam in odnosom v aktivni igri, najbolj prilagojeni in usposobljeni za reševanje izzivov v življenju. Torej je igra tista, ki poganja Darwinovo teorijo o preživetju sposobnejšega in ne gola borba moči.
Charles Darwin in igra za preživetje
Vsem znana Darwinova krilatica pravi, da najmočnejši preživi. Pravzaprav bolj natančno, najbolj prilagodljiv posameznik ima najboljše možnosti za preživetje. Če je Darwin z opazovanjem živalskega sveta videl borbo za omejene vire, tega pač ne gre posploševati kar vsevprek. Sploh ne danes, ko živimo, vsak videti je tako, v blaginji in presežkih.
V okoliščinah, kjer ni dovolj virov za udobno preživetje vseh, se seveda lahko pojavi borba in agresivnost. V takih primerih, tako v živalskem kot človeškem svetu, smo priča zmagi tistih, ki so večji in močnejši in izrinejo šibkejše vrstnike stran od vira za preživetje. V teh primerih možgani vključujejo centre in mehanizme, ki so na refleksni ravni in ne iščejo najboljše možne rešitve za skupnost, temveč za preživetje posameznika. Ker borba za preživetje poteka na predreflektivni ravni, refleksno, tudi ni ne časa, ne prostora, ne interesa za razvoj možganov. Nasprotno, ko pa je na voljo dovolj virov, se vključi prefrontalni korteks, ki spodbuja sodelovanje ter omogoča strateške in dolgoročnejše reakcije za blaginjo celotne skupnosti.
Da se z igro ne gre igrati, pričajo tudi ugotovitve znanstvenikov, da je bil manko igrivosti v otroštvu pogosto razlog za razvoj psihopatoloških vzorcev obnašanja, ki so vodili v najstrašnejše zločine. Ni namreč redko, da mnogi kriminalci, agresivneži, nasilneži izhajajo iz neurejenih družinskih okolij, kjer so bili bodisi tarča nasilja ali pa izolirani od vrstnikov in igre z njimi, ki bi jim omogočila razvoj socialnih možganov. Dejansko se brez razigranega stika z vrstniki, brez dotika, brez izpostavljenosti samostojnemu reševanju konfliktov ne razvijajo sposobnosti empatije. Človek brez empatije pa je človek brez srca.
Zakaj se fantje tepejo
Zgoraj omenjena mehanizma, refleksni in socialni, sta pogojena biološko in si ne gre zatiskati oči pred nasilno platjo narave človeka. Bolj pametno je razumeti, zakaj je potrebno otroke izpostaviti igri in jim včasih tudi pustiti, da pomerijo moči med seboj. Ker je narava predvidela tudi možnost pomanjkanja virov, je opremila naše telo s hormoni in refleksi, ki se sprožijo ob takih okoliščinah. Da pa znamo ravnati v takem primeru, je pred nas položila borilne igrice, ravsanje in primerjanje moči na igriv način.
Vsi sesalci, predvsem samčki, se ravsajo, ko so majhni. Ljubitelji živali to dobro poznajo in včasih je res zabavno gledati, kako se med kužki vzpostavlja hierarhija. Se grizejo, a vendar nikoli usodno ne ugriznejo. Biologija spola namreč usmerja nekatere lastnosti in fantje se pač morajo naučiti obvladovati tudi svojo agresivnost, ki pride prav, ko gre za preživetje.
Tukaj mi ne gre iz glave primer iz vrtca, ko so otroci na Playness urici noreli po telovadnici in se prerivali. Fantje so se metali eden čez drugega, tako, da je spodnji že malo oči izbuljil, a vseeno ni zastokal, junaško je prenesel nekaj kolegov na hrbtu, tako kot junaško praznujejo nogometaši, ko dosežejo gol.
Fantje so se lovili, spotikali, namerno padali po tleh, porivali drug drugega. Zanimivo je bilo opazovati, kako komunicirajo med seboj. Načeloma so se pogledali in takoj je iskrica preskočila, v očeh pa je pisalo: »Zdajle te bom ujel in bova skupaj padla na tla,« in take nore domislice. Če se pogleda nista ujela, je bil dotik teles bolj previden in je še bolj glasno napovedal, kaj namerava eden storiti drugemu. Nobenega joka. Vse je potekalo brez posredovanja vzgojiteljice, ki bi že marsikaj lahko označila za pretep in prekinila ta sok življenja.
To so minute učenja za življenje. To so dotiki, kjer se artikulira sočutje, kjer se preveri reakcija pri vrstniku, kjer se uči o posledicah in kjer se spozna, kje je posameznikovo mesto. Ja, mali alfa samčki so bili na delu. Testosterončki v očeh. Možgani so iz odnosov in telesa črpali nešteto novih informacij in ustvarjali nove vijuge in povezovali nove nevrone. In ti mali alfa samčki si potem najdejo kontaktne športe, nogomet, košarko, rokomet, hokej, borilne veščine itd., saj jih to ohranja pri zdravju.
Odvzeti »ravsanje« fantom, je kot bi jih kastriral. Zato starši in vzgojiteljice, ne posegajte prehitro v vrstniško prerivanje, ki se odvija v okviru razigrane biologije odraščanja. Če jim v otroštvu vzamemo tako igro, se nam bo vrnilo kot bumerang v obliki maminih sinčkov ali pa agresivnih narcisov, nesposobnih empatije. Seveda, če se fantje ne znajo ustaviti in ne prepoznajo mej igre, jih je treba ustaviti in preprečiti nasilje, morebitne poškodbe in jih vzgojno opomniti.
Pa deklice?
Igra ne pozna spola, zato ni prav nobenih omejitev, da se tudi deklice ne bi rade »ravsale.« Kar je drugače, je dejstvo, tako ugotavljajo biologi, da samičke hitreje socialno dozorijo. Zato se že v zgodnjem otroštvu pokaže tendenca po igrah, ki so deklicam bližje. Borilnih igric deklice ne potrebujejo toliko kot fantje, se pa zato hitreje in bolj zgodaj vključujejo v sodelovalne, povezovalne in domišljijske igre. Tudi to bi lahko povezali z razvojno psihologijo in prevzemanjem spolne identitete v otroštvu ter prevladujočimi hormoni.
Na isti urici, ko so se fantje prerivali in ravsali, so punce tekale in vreščale. Preizkušale so svoje glasilke in moja ušesa. To jim je bilo zelo zabavno. Mnoge so tekale naokrog ali od stene do stene v parih ali po tri skupaj in se ozirale za tem, kaj počnejo druge. Niso se vključevale v fantovsko prerivanje. Nasprotno, umikale so se temu in jim dale jasno vedeti, da jih ta igra ne zanima. Sem in tja se je kakšna zadrsala po kolenih na tla, ampak vselej tako, da ni bilo stika z drugimi telesi. Pri fantih pa je bil ravno to najmočnejši motiv, zadrsati se in podreti prijatelja.
Lahko bi torej sklepali, da je faza artikulacije agresivnosti in merjenja moči biološko pogojena. Dekleta potrebujejo manj tega kot fantje, kar dokazujejo tudi mnoge raziskave. Hitro se namreč naučijo reševati konflikte na svoj način, telesno manj boleč in socialno bolj spreten. Vse to je skladno s principom ženskosti in moškosti, kar mora človek spoznati kot način bivanja v svetu in soočanja z okoliščinami.
Igra kot modrost življenja
Starši poznamo naporne trenutke, ko se nam kam mudi, s seboj pa imamo otroka, ki mu je malo mar za te naše odgovornosti. Saj veste; hodiš po pločniku, otrok pa se zamoti s hojo po robniku in lovi ravnotežje, da ne bi stopil na cesto. Ali pa na prehodu za pešce, ko te vozniki že grdo gledajo, ker si prepočasen, saj otrok skače samo po belo pobarvanih poljih zebre. In v trgovini, ko hitiš do blagajne, otrok menca in stopa v vsako talno ploščico posebej ter pri tem sam pri sebi šteje, koliko točk je dobil, ker se ni dotaknil črte, ali pa celo odšteva, če je naredil prestop.
To so vse trenutki, ko je otrok izbral svoj način soočanja s svetom. In v tem je čar igre. Sprejeti je treba okoliščine, kakršne so in se potem angažirano postaviti v ta svet. V bistvu gre za uglasitev osebnosti z okoljem. Otrok je pač igriv in si želi narediti sprehod ali nakupovanje bolj zanimivo. To je znak, da zna svoje potrebe uglasiti z okoljem, v katerem je pač po sili razmer. In v tem je ključ za zabavo. Sprejmeš okoliščine, ki ti niso pisane na kožo, ampak se ne vdaš, temveč se po svojih namišljenih notranjih pravilih z njimi soočiš.
Igre pač ni, če ni postavljenih meja. In te meje so ena od ključnih vzgojnih vrednosti igre. Namreč meja ni samo robnik pločnika, temveč tudi pravila, ki jih otrok tako zgradi. In za temi pravili se skrivajo vrednote. O tem pa naslednjič.
Preberi tudi:
4 skrivnosti gibalnega opismenjevanja – uvod
Prva skrivnost : gibanje je nagon
Druga skrivnost: kinetična (gibalna) modrost otroka
Tretja skrivnost : razigran in razmigan otrok je najlepši otrok
- 4 skrivnosti gibalnega opismenjevanja – Tekmovalnost - 3. 5. 2017
- Vabilo na Playness seminar z dr. Milanom Hosto - 25. 4. 2017
- Vabilo na playness seminar z dr. Milanom Hosto - 16. 3. 2017