Žgečkanje otrok ni vedno OK

Vaša desetletna hči je prišla iz šole in povedala, da jo je neki deček držal in jo drezal, medtem ko je vpila, naj odneha. Bolj kot je vpila, bolj agresiven je postajal. In da je dosegel vrh ledene gore, se je ob vsem tem še režal. Prav tako pa so se smejali vsi otroci, ki so situacijo opazovali. Smejala se je tudi vaša hči – a ne prostovoljno. Šlo je za refleksno reakcijo. Medtem ko se je fant nje dotikal vedno bolj agresivno, je začela jokati in hlastati za zrakom. Skoraj bi se polulala v hlače.

Vašo hči je žgečkal.

Je bilo OK, da je fant počel to, kar je? Absolutno ne! Zakaj je potem OK, da vi žgečkate svoje otroke in temu rečete zabava? Ker to nikakor ni zabava.

Zavedam se, da pri tem obstaja neka meja. Razlika je, če otroka žgečka ljubezniv, zavedajoč se starš, ne da bi kdaj izgubil nadzor in izrabljal otrokovo zaupanje, ali če otroka zlorabljajo tako, kot v zgodbi, ki sem jo povedala. Pravzaprav nekateri strokovnjaki pravijo, da naj bi bilo blago žgečkanje celo blagodejno za povezavo med staršem in otrokom. Imam tudi prijateljico, ki pravi, da igro žgečkanja njeni otroci obožujejo. Ampak so otroci tisti, ki povedo, kdaj in koliko ter kdaj je dovolj. Malčki imajo popoln nadzor nad tem, kaj se dogaja z njihovim telesom in prav je tako.

To žgečkanje pa je povsem drugačno od tistega »zabavnega-ljubeznivega« ko starš, stric, bratranec, bratec ali prijatelj otroka drži in se nad njim skoraj izživlja, medtem ko otrok cvili in se trudi, da bi se umaknil. Na tej točki je beseda žgečkanje zamenjala pojem za dominantnost in zlorabo. In smeh – ki iz otroka izhaja nekontrolirano – to početje nekako dovoljuje. Kot je, recimo, »poglej, kako se smeji! Uživa!«.

Če nimate pojma, o čem govorim, potem vas najbrž nikoli nihče ni žgečkal na tak način. Nikoli vas niso držali pod odejo, medtem ko vas je vaš starejši bratranec žgečkal, vse dokler niste mislili, da se boste zadušili. Nikoli vas ni sorodnik držal na mestu, medtem ko je svoje roke potisnil med vaše podpazduhe in vas ni pustil dihati celo takrat, ko so vam že tekle solze.

Je to vse le zabava? Ne, nikakor.

V najbolj agresivni obliki je žgečkanje lahko oblika mučenja. Če bi mu rekli kako drugače, bi ignorirali znanstvena dejstva, ki kažejo, da osebi, ki se jo agresivno žgečka, vse skupaj nikakor ni zabavno.

Če vas še nisem uspela prepričati, pa poglejte v Google kako so nacisti žgečkali zapornike v koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Zavedeno pa je, da so tudi v drugih kulturah uporabljali žgečkanje kot ekstremno obliko mučenja.

Ko sta bila moj sin in hčerka dojenčka, sem našla nešteto načinov, kako se z njima povezati, ne da bi ju žgečkala. Ko sta bila malce večja, smo se prerivali in vedno sem poskrbela, da imata onadva kontrolo nad igro, v kateri sta me, seveda, vedno premagala. Ampak kadarkoli je kak drug odrasel šel nad moje otroke in jih začel žgečkati, sem situacijo takoj prekinila.

»Pa saj je samo žgečkanje,« sem dobila v odgovor.

Že, že. Ampak vse prelahko je prestopiti mejo, ko ne bomo vedeli, kdaj žgečkanje v otroku zbudi drugačen odziv. Z drugimi besedami, hitro bi prestopili mejo, ko igra postane škodljiva. In ker ima vsak otrok različen odziv na žgečkanje, bolje da tega pač ne počnete.

In ne glede na to, da sem bila sama na to vedno pozorna, se je zgodilo, da je bila moja hči vseeno agresivno žgečkana. Povedala mi je, da to sovraži, tako kot večina otrok. Konec koncev, vprašajte svoje otroke o tem. Zelo verjetno jim ni všeč, da nimajo fizične kontrole nad večjo osebo, medtem ko jih ta draži in se jih dotika, ne da bi se s tem strinjali. No, pa saj, je vam to všeč?

Sandra A. Miller/mom.me