Helikopter starši, uničujete poletje
Ob jezeru je s svojim otrokom, pretaka in šprica vodo (z našimi igračami). Njen otrok, ki očitno nima drugih prijateljčkov za igro kot svojo mamo, kriči in skače. Moj najmlajši sin se pridruži igri. Zadnja stran njegovega vijoličnega reševalnega jopiča mu poskakuje medtem, ko hodi. Z njim začne pretakati vodo in kopati v pesek izmenično s svojo hčerko, ki gleda mimo mojega sina kot da je neviden. »Ne vem, kje je tvoja mama« reče na glas.
Dvignem se iz sence drevesa in pogumno prečkam 15 metrsko razdaljo med mojo odejo in vodo. Sonce pritiska. Sem zimsko bela in brez zaščitne kreme. Usedem se poleg jezera in se pričnem igrati s svojim sinom, ki je seveda navdušen, da ima nekoga, na kogar lahko odlaga pesek. Načrtovala sem sproščujoč dan ob jezeru. Zdaj pa se bom pekla, medtem ko vlivam vodo v lončke in dobivam pesek celo v zadnjično odprtino.
Še vedno si tu, helikopter mama, da uničuješ dneve vsem drugim. Mogoče si prišla k jezeru, da bi se igrala s svojim otrokom, ki nosi reševalni jopič in več kot očitno ni v nevarnosti. Jaz pač nisem. Jaz sem prišla k jezeru, da bi sedla v senco in opazovala svojega sina pri lovu ribic, delanju peščenih gradov in skakanju v vodo pod zaščito rešilnega jopiča. Ko pa si drznem ohladiti, pa se usedem v plitvino, vržem nekaj kamenčkov in se vrnem nazaj na svojo odejo. Lahko bi šla nazaj z menoj, jedla lubenico, pila čaj. S tvojim otrokom bo vse v redu. Obljubim. Ne potrebujemo se igrati z njimi.
Ampak raje me boš sramotila in prisilila k temu, kar delaš ti. Ti se igraš s svojim otrokom, zato je samoumevno, da se bom tudi jaz s svojim, ker sem drugače slaba mama. Hočem reči, to sem že, ker nisem počela tega že od vsega začetka, ampak recimo, da se bom nekako le odkupila, če pustim 2-letniku, da mi v naročje stresa pesek dve uri – medtem ko se jaz žgem na soncu.
Ni pomembno, da je neodvisnost bistvo poletja. Starši ignoriramo svoje otroke in prepuščamo njim ukvarjanje s potencialno nevarnostjo. Mogoče so ravno zaradi tega helikopter mame pritisnile z vso močjo. Na pikniku je vsa panična, vpije na otroke da ostanejo vsaj 10m stran od žara. Kar pomeni, da moram to početi tudi jaz. Ona je negativec, ki vedno izbere prostor, kjer ima popoln nadzor nad otroci, vedno napol sodeluje v pogovoru ker spremlja njihove aktivnosti. In vsakič ko nadira otroke, da naj se ne približujejo žaru me bo najbrž dregnila in na glas rekla »tvoj otrok je blizu žara«. Seveda, ko bo le ta 30 metrov stran.
Misli dobro. Seveda, tega se zavedam. Ampak helikopter mame mislijo, da se otrok lahko spontano vžge. To velja dvojno, če ima v rokah iskrice. Vse skupaj deluje kot nekakšna spletka helikopter mam, ki so se združile, da bi preprečile manjše ognjemete na javnih srečanjih, predvsem tiste, v katerih so prisotne tudi iskrice. Zajamčeno. Otroci se lahko opečejo na iskricah. Ampak obenem se otroci na njih ne zažgejo. Želite večini vzeti prelep spomin zaradi nekaj takih kot ste ve. Koliko nesreč z iskricami se je do sedaj zgodilo, ker otroci z njimi niso prav ravnali oziroma so jih imeli v rokah premajhni otroci? Vseeno vam je, helikopter mame – oziroma preveč se obremenjujete, da bi vam lahko bilo to pomembno. Treba jih je ustaviti.
V težnji, da bi obvarovala svojo snežinko, spravljaš druge v sramoto in uničuješ doživljanje vseh ostalih. Moraš biti ravno tam, z odprtimi rokami, držati konec Juniorjevega kolesa, ker dodatna kolesca niso dovolj. Bog ne daj, da bi medtem, ko to počneš na svojem dovozu mimo po cesti prikolesarili moji otroci. Končala boš Juniorjevo kolesarsko avanturo le, da boš prišla povedat meni, da se mi otroci vozijo po cesti. No, povem ti, da imajo moje dovoljenje in nosijo čelade, ti pa boš zategnila svoj obraz. »Misliš da je to… varno?« boš rekla.
Misliš da sem nora. Videla boš mojega otroka ob robu ribnika, ko išče paglavce. Tvoj otrok te bo prosil, da se mu pridruži. »Ne danes« boš rekla »lahko padeš noter«. Moj 4-letnik skače po kamnih kot kozica, medtem ko maha z mrežico. »Ujel sem žabo!« se pohvali. Bratci se zberejo okoli njega, da bi jo videli. Tvoj otrok otožno gleda z mostu, z brezmadežno majčko, čistimi čevlji brez sledu ribniške trave. In takšni bodo tudi ostali. Globoko zajameš sabo sama pri sebi, ko moj 2-letnik prečka skale. »To obožujejo« rečem.
»Ne prenesem niti misli nanje na teh skalah« praviš.
Pokličeš svoje otroke in zberejo se kot horda piščancev ob kokoši. Brez zamujanja – so se naučili. Sprehodiš se z njimi po potki. Eden za drugim se tvoji otroci ozirajo k nam. Želim si, da bi ostala in se malo družila.
Vsi moramo priznati. Nihče nima pojma. kaj počne s svojimi otroci. Nihče še ni začrtal tiste ene in edine prav poti vzgoje. Jaz vsekakor ne. Ampak vedi, da se počutim dobro, če pustim otrokom, da so otroci, da delajo svoje napake in imajo svojo svobodo. Seveda bodo dobili nekaj modric in prask. Ampak so zadovoljni v svoji neodvisnosti. Prav tako kot jaz.