Razvajeni otroci odsotnih staršev
Ne zgražajte in ne jezite se nad razvajenimi otroci, v resnici se vam lahko smilijo. V mnogih primerih to niso srečni, ampak večno nezadovoljni, osamljeni in zmedeni otroci in kasneje mladostniki.
Glede na to, da so plod permisivne vzgoje danes tudi mnogi današnji mladi starši, se vprašajmo, kakšen vpliv imajo na našo družbo in na naslednje generacije.
Razvajeni starši niso dober zgled svojim otrokom
Razvajeni ali celo narcisoidni starši svoj občutek večvrednosti sicer prenesejo na otroke – njihovi otroci so seveda boljši od drugih, vendar takšni starši zaradi lastnega egocentrizma ne zmorejo zadovoljiti njihovih osnovnih čustvenih potreb. Ker sami nimajo razvite empatije, občutka odgovornosti in spoštovanja do drugih (oziroma do česarkoli), tega seveda ne morejo učiti svojih otrok, saj temu niso zgled.
Prav tako niso resnično prisotni v njihovem otroštvu, saj so osredotočeni le nase, v zadovoljevanje svojih lastnih potreb in ciljev, moteče vedenje otrok pa utišajo na najhitrejši način, bodisi z materialnimi stvarmi ali z izpolnjevanjem drugih želja ali kasneje z borbo za njihove (svoje) pravice in krivice, ki naj bi se dogajale v šoli in drugje.
Niso sposobni samokritičnosti, kritičnosti do vedenja svojih otrok in pristne komunikacije z njimi. Ker jim otrok predvsem breme in obveznost, izkoristijo njihovo čim daljše bivanje v vrtcu in kolikor se da pogosto varstvo pri babici in dedku.
Razvajeni otroci se nam lahko smilijo
Razvajenost ali “rak sodobne vzgoje” (po Žoržu) je nekaj, nad čem se danes mnogi zgražajo, sedaj pa je čas, da pomislimo, zakaj se nam razvajeni otroci v resnici lahko smilijo. Ni jim lahko in v življenju jim tudi ne bo, vendar za to načeloma niso krivi sami.
Dejstvo je, da imajo na vzgojo danes velik vpliv družba, kapitalizem, marketing in mediji, ki si želijo razvajene in večno nezadovoljne potrošnike. S svojim življenjem in s sabo zadovoljen posameznik je namreč slab potrošnik.
Za hitre užitke in rešitve dojemljivi posamezniki, ki si vedno želijo še več, ki jim nikoli nič ni dovolj in ki vedno znova iščejo potrditev za lasten občutek vrednosti – takšni ustrezajo temu sistemu in kriterijem današnje “svobode, lepote, ugleda in večne mladosti”. Takšni, ki si ne postavljajo nobenih omejitev, saj jih niso spoznali v otroštvu. In tudi takšni, ki s podporo staršev niso mogli zgraditi ustrezne samopodobe in razviti zdrave samozavesti ter samostojnosti.
Zato so za njih potrebne večne kompenzacije z vsem možnim, kar si lahko kupijo, privoščijo in s čimer se lahko zamotijo.
Permisivna vzgoja – orodje staršev s pomanjkanjem časa
Permisivno vzgojo nekateri niti ne smatrajo za vzgojo, v mnogih primerih gre sicer za fizično prisotnost, v resnici pa za odsotnost staršev in vzgoje. Po domače povedano – otroci delajo in dobijo vse, kar želijo, ker se staršem z njimi ne da ukvarjati, ker za to nimajo ali si ne vzamejo časa.
Vsi vemo, da je vzgoja nekaj napornega. Zahteva nekaj truda, uvid vase, učenje in tudi vlaganje v čas in odnos z otrokom. Vendar se mnogo staršev ne želi učiti, kaj šele občasno malo podvomiti vase – vse že namreč vedo in sami vse najbolje znajo in njihovi otroci so, kot rečeno, najboljši. Če niso najboljši, so krivi šola, vrstniki, učitelji in sistem.
Imej vse, delaj, kar želiš, samo da imam mir
Razvajen otrok se za nič ne zna potruditi, nič ne zna ceniti, v ničemer zares uživati, na daleč pa izgleda kot da mu nič ne manjka! Tovrstna (ne)vzgoja pa lahko celo pomeni zanemarjanje otroka – v smislu “imej vse in delaj kar želiš, samo da imam mir.”
Otrok, ki lahko ves dan čepi pred risankami ali tablico, neomejeno igra računalniške igrice, je samo tisto, kar ima najraje (ponavadi hitro hrano in sladkarije), dobi vsako neumno igračo, ki si jo zaželi, v bistvu na ta način staršem ne povzroča nobenega stresa. Ne spravlja se v nobene nevarnosti, kot je npr. mivka, ki lahko pride v oči, ustvarjalna igra z malo packarije, druženje z vrstniki pri tabornikih in na ulicah, divjanje s kolesi po strminah, itd. Zato staršve ne skrbi, da bi se mu karkoli lahko zgodilo in predvsem – imajo mir.
Večno nezadovoljstvo razvajenih otrok
Razvajenim staršem razvajenih otrok je najbolj pomembno, da imajo pred svojimi otroci mir in čim manj težav, da se ti ne derejo, jim ne tečnarijo in težijo. Tega namreč ne zmorejo prenašati, zato jim ugodijo vsako stvar in to čim prej, če se le da. Ne da se jim pogovarjati, razlagati, vztrajati, vse to je prenaporno. Ko jim kaj kupijo ali uresničijo drugo željo oziroma zahtevo, se takšni starši počutijo dobro oz. se počutijo dobri starši, ker so razveselili otroka, čeprav je ta kmalu spet nezadovoljen in si zaželi nekaj novega. Nekateri tudi verjamejo, da so dobri starši samo zato, ker svojim otrokom omogočajo vse tiste materialne stvari, ki jih sami v otroštvu niso imeli. Kot da je to dovolj. Otrokom izpolnjujejo želje in zahteve, ne pa tudi njihovih osnovnih potreb.
Svojih čustvenih potreb otroci niti ne znajo na prav način izraziti – včasih le z neprimernim vedenjem, uporništvom, zapiranjem vase … Morda imajo res najnovejši telefon, ne poznajo pa skuhanega kosila v družinskem krogu in nihče jih še zares ni vprašal “kako si?”. Zdi se jim, da to tudi nobenega ne zanima. In tako se brigajo le zase in poskrbijo za svoje udobje.
Pa se vprašajmo, je to v resnici srečno otroštvo?
In kaj vse takšnim otrokom manjka?
Razvajeni otroci so v resnici pogosto nesrečni, celo čustveno zanemarjeni, počutijo se nesposobne, naletijo na ogromno kritik in neodobravanja svojega vedenja, zato so še bolj jezni. Poleg tega so odvisni od drugih, osamljeni, nemotivirani, neprilagojeni. So brez opore, vodenja in vsega, kar bi naj predstavljala neka pozitivna avtoriteta.
Mnogi pristaši “stare šole” pravijo, da takšnim otrokom manjka “ena po riti”, “brca v rit” ali kakšna druga kazen. Vendar kazen ni tisto, kar jim manjka, to bi le še povečalo njihove notranje konflikte in negativno nastrojenost.
Manjkajo jim čustveno zreli in prisotni starši.
- Drage mame, vaš partner ni vaš otrok (in obratno) - 4. 2. 2018
- Starševska ljubezen krepi otrokov imunski sistem - 24. 10. 2016
- Današnja vzgoja: zmedena - 4. 8. 2016
