Pogosti izpiti rušijo samozavest, to pa je hujše od slabih ocen

Ugledni norveški pedagog: “Šola ne pripravlja otrok za življenje. Številke ubijajo duha.”

Zanj pravijo, da ne poučuje, temveč navdihuje. Godi Keller je norveški pedagog, ki je nekoč delal z otroki, danes dela veliko več z odraslimi. Potuje od Norveške, Islandije, Švedske do Baltika, Azije, Madžarske, Slovenije ter učiteljem in staršem svetuje, kako iz otroka “izvleči” najboljše, kako jim pomagati razviti njihove potenciale, ker te ima vsak, vendar mnogi jih ne prepoznajo in postanejo frustrirani ljudje, ki so, če se niso znali prilagoditi sistemu, zaznamovani z neuspehom. “V Evropi skoraj 25 % srednješolcev opusti šolanje, obupa najpogosteje pri 16 ali 17 letih. Nekateri izmed njih končajo v kriminalu, drogi … To so v glavnem ljudje, ki jih je sistem privedel do tega, da so izgubili samozavest, zaupanje v lastne sposobnosti.

pogosti-izpiti-rusijo-samozavest-to-pa-je-hujse-od-slabih-ocen

Potrebno jih je motivirati

“Današnje šole pogosto ne znajo motivirati otrok, znajo pa jih ustrahovati in jim povedati, da niso dovolj dobri,” pravi Keller, ki je desetletje bil predavatelj na waldorfski univerzi Rudolf Steiner v Oslu, zdaj pa že desetletje vodi svojo šolo za starše, kjer organizira vrsto delavnic in seminarjev.

Starši, s katerimi dela, naj bodo tisti v Armeniji, Sloveniji ali v Islandiji, so si zelo podobni. “Večja razlika je med temi ljudmi in njihovimi ostarelimi starši, kot med današnjimi starši iz Armenije ali Norveške, v tem času globalizacije povsod vidim podobno vrsto individualizma. Zahodni način razmišljanja je v zamahu. “Kaj to pomeni za šole in izobraževalno prakso?” Izobraževalni sistem je večinoma ozkogleden, pripravlja otroke na naslednji izpit, ne pa tudi na življenje. Včasih se tako obnašajo tudi starši. Veliko pritiska dajejo na otroke, da bi imeli dobre ocene, bili uspešni tukaj in zdaj, vendar pripraviti otroka na življenje ne pomeni, da od njega neprestano zahtevamo, da bo nujno uspešen v vseh predmetih in v vsem, kar od njega zahteva šola.”

Številke ubijajo duha

Pedagogika je umetnost motiviranja, večkrat ponavlja Keller, ki poučuje odrasle, kako motivirati otroke, kaj narediti, da “leni” in “nedelavni” zablestijo, kako prepoznajo, v čemu so dobri. “Če otrok ne kaže dobrega uspeha na šolskih izpitih, bo vsak novi test, ki ga v šoli dobi, zanj edino in samo stres, sporočilo, ki ga sliši, pa je, da ni dovolj dober ali pameten. Šoli je potrebno, da imajo statistiko, rezultate v številkah, sistem vztraja pri tem. Otrok, ki se ga pogosto ocenjuje in ne dosega dobrih rezultatov, izgubi samozavest. To je veliko večji problem, kot so slabe ocene. Če je otrok razigran, nemiren, premalo osredotočen, pogosto dobi nekakšno diagnozo, recimo ADHD ali kaj podobnega, ker tako z diagnozo ne kvari več redne statistike, ampak postane del neke druge, specifične statistike. V šoli ni individualnega pristopa, posameznike, ki se ne vklopijo v sistem, obravnavajo skoraj kot motnjo.

“V šoli ne obstaja kultura zaupanja, ampak že kali kultura strahu, a strah ni zato, da bi iskali posamezne rešitve za vsakega otroka, ampak zato, da se vsakega otroka v najkrajšem času poskuša poriniti v sistem,” pravi Keller. “Na nekatere otroke testi in izpiti delujejo odlično. No, na mnoge pa ne. Učitelje sem vprašal, kako pogosto opazijo, da slaba ocena na otroka vpliva spodbudno in da na slabo oceno otrok reče:”E, zdaj bom pa to naredil bolje” in potem resnično začne delati in dobi boljšo oceno. Slabe ocene otroka večinoma demotivirajo. Če bi slaba ocena motivirala otroka, potem bi to imelo smisel. A če vidite, da mu to ruši samozavest, morate najti drugi način. Drugi način pa je to, da poiščete njegove prednosti.Razmislite, kako bi ga spodbudili in pomagali razviti na tistem področju, kjer je dober. Tukaj lahko starši naredijo več, kot učitelji.

Podpora staršev

Najhujše je, ko otrok v šoli dobi slabo oceno in sporočilo, da ni dober, da ga to isto vzdušje čaka tudi doma. Otroci, ki v šoli niso bili dobri učenci, postali pa so zadovoljni in uspešni ljudje, so tisti otroci, ki so imeli podporne starše, ki so jim dali vedeti, da imajo zaupanje v njih. Starši bistveno vplivajo na oblikovanje samozavesti, to je njihova naloga, vendar ne tako, da so podaljšana roka šolskega sistema.”

Ocena:
[Skupaj: 5 povprečno: 3.6]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor