Starši lahko preprečimo, da otrok razvije kratkovidnost
Do leta 2050 polovici svetovne populacije grozi izguba vida, vendar pa raziskovalci pravijo, da bi to lahko omejili že tako, da bi se več zadrževali na prostem.
V urbanih območjih vzhodne Azije je po končani osnovni šoli že 80 – 90 odstotkov otrok kratkovidnih. V Ameriki se je kratkovidnost pri odraslih v zadnjih 30 letih dvignila za 25 – 42 odstotkov.
Raziskovalci iz avstralskega inštituta Brien Holden Vision napovedujejo, da bo lahko do leta 2050 milijarda ljudi v nevarnosti za izgubo vida, če bo epidemija kratkovidnosti ostala prezrta.
Kratkovidnost je še posebej razširjena v Vzhodni Aziji, tako da je v Singapurju, Koreji, Tajvanu, Hong Kongu ter na Japonskem in Kitajskem kar 80 – 90 % maturantov kratkovidnih. Število kratkovidnih raste tudi v zahodnih državah. Tako je bilo v ZDA leta 1970 25 % kratkovidnih mladostnikov, leta 2004 pa že 42 %.
Predhodne raziskave so razkrile, da kratkovidnost ni zgolj stvar genov. In ugotovitev vseh je, da je vzrok za kratkovidnost predolgo preživljanje časa znotraj zidov. Natančneje, prevladujoča teorija je, da je največji vzrok za kratkovidnost pomanjkanje sončne svetlobe. Ne glede na to, kaj otroci počnejo – se igrajo ali ukvarjajo s športom ali celo nadaljujejo z branjem na prostem – je ključnega pomena izpostavljenost očesa močni svetlobi.
Kaj lahko naredimo?
“Starši bi morali spodbujati otroke, da vsaj dve uri dnevno preživijo na prostem (druga raziskava priporoča vsaj ti ure). Starši bi tudi morali zagotoviti, da otroci ne bi preveč časa uporabljali elektronskih naprav kot so tablice, mobilni telefoni, elektronske igre, televizija in drugih dejavnosti, ki od njih zahtevajo ostrenje na blizu za dlje časa,” pravi profesor Kovin Naidoo. Prav tako bi “učitelji in starši morali otrokom zagotoviti redne preglede oči in biti pozorni, če ima otrok težave z vidom in pravočasno ukrepati.”
Tako je to. Lahko postanemo vrsta z omejenim vidom (si že predstavljam zabubljene predstavnike človeške rase z ogromnimi očali, podobnimi pepelnikom, ki se bojijo pokukati v zunanji svet) ali pa pošljemo otroke ven, da se tam igrajo. Pa zdaj hitro na sonce …