To je nevarno! Tam se ne smeš igrati!
Nekoč sem opazoval fantka, kako se je igral pod gugalnico, medtem ko se je njegov sošolec gugal. Situacija se mi ni zdela pretirano nevarna. Stal sem zraven, fotografiral in se pogovarjal z njim in niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi se lahko zgodilo kaj neprijetnega. Šele ko sem pozneje gledal fotografije, me je prešinilo, kaj bi se lahko zgodilo. Moje pomanjkanje zaskrbljenosti v tistem trenutku gre nemara pripisati dejstvu, da nisem bil prvič priča takšnemu prizoru.
Kar je dejansko zbudilo mojo pozornost je pravzaprav dejstvo, da sem prvič opazoval otroka, ki se je pod gugalnico igral in ne samo ležal tam ter se hihital. Veliko šolskih igrišč je gugalnice umaknilo s svojih površin, zaradi potencialne nevarnosti. Nekaterim se gugalnice zdijo sploh nekaj neprimernega.
Prepričan sem, da bo v prihodnosti šola, kjer poučujem, ena redkih, ki bo še obdržala gugalnice na svojem igrišču, seveda brez številnih pravil glede njihove uporabe. To pa zato, ker se nam ne zdi potrebno, da bi jih umikali, saj se nam ne zdijo nevarne otrokom. V šestih letih, odkar smo se preselili na trenutno lokacijo, se ni zgodila niti ena nesreča.
Seveda se otroci poškodujejo, to ni nič nenavadnega. Dogaja se vsem, tudi odraslim. Toda do večine poškodb ne pride zaradi ‘nevarne’ igre, temveč se zgodijo v vsakodnevnih situacijah, največkrat takih, kjer bi to najmanj pričakovali. Med mojim 16-letnim učiteljskim stažem je bila najhujša nesreča, ki sem ji bil priča, ko je deček padel na brado med hojo po ravnih, suhih tleh. Potreboval je nekaj šivov, podobno kot nek drug deček, ki je padel v peskovniku.
Zato me kar pogreje, ko slišim ljudi govoriti o nevarni igri, četudi gre za dobronamerne besede. Moje mnenje je, da so guganje, plezanje, igranje s palicami itd. aktivnosti, kjer otroci trenirajo varno igro. Povedano drugače, otroci se naučijo paziti nase in na druge.
Skupina štiri- in petletnikov naloži na gugalnico cel kup vejic, storžev in kamnov ter jo s skupnimi močmi požene čim višje v zrak. Na en-dva- tri se vsi odmaknejo, ko se gugalnica požene naprej, vejice, kamni in storži pa odfrčijo na vse strani. To je igra, pri kateri se naučijo, kako varno odskočiti in se umakniti letečim predmetom. Otroci pri taki igri ne potrebujejo odraslih, ki bi jim povedali, da morajo biti previdni ali ki bi želeli vzpostaviti pravila, ker se takšna igra pač ne zdi varna. Otroci nagonsko vedo, kje leži nevarnost in kako se ji izogniti. Samo dopustiti jim je treba, da to tudi izkusijo.
Ko otroci vihtijo palice kot meče ter se igrajo viteze in bojevnike, se urijo v tem, kako paziti nase in na prijatelje pri igri. Ko se ruvajo in mečejo po tleh, se učijo kje so meje grobe igre. Ko predšolski otroci dobijo v roke bučo in nož, da jo očistijo in izrežejo oči, nos in usta, so pri tem zelo previdni in nenavadno spretni. Opozorila odraslih, naj bodo previdni, so odveč. V najslabšem primeru izzvovejo upor, ki lahko pripelje do resnično tveganega vedenja. Ob nenehnih opozorilih lahko otroci tudi dobijo občutek, da je svet resnično nevaren kraj. V skrajnih primerih lahko to vodi v razvoj anksiozne motnje. Vsakokrat, ko izrečemo besedi ‘bodi previden’, izražamo pomanjkanje zaupanja v otrokovo presojo in sčasoma otrok začne dvomiti sam vase.
Dejstvo je, da so otroci zelo previdni. To je nagonski občutek za samoohranitev. Na žalost odrasli vse prevečkrat mislimo, da vemo bolje.