Vstop v vrtec – kaj pa mama?

Večinoma se ob vstopu v vrtec osredotočamo na otroka. Pozabljamo pa na mamo, ki igra pri vstopu otroka v vrtec ključno vlogo. Po mojem mnenju je to trenutek, ko se odpre mnogo procesov, ko na dan pride mnogo zgodb (predvsem maminih), zato je to ena od prelomnih točk, kjer je priložnost za celjenje ran in za osebno transformacijo (predvsem) mame, če to seveda razume in če zmore iti v svoje globine.

Vstop v vrtec - kaj pa mama?

Piše: Ana Bešter Bertoncelj

Razumeti moramo, da ima otrok SVOJ proces separacije oziroma ločevanja od mame, svojo stisko, kjer je pomemben sam odnos, ki ga ima mama z otrokom, kako sta navezana in kako stabilen je otrok v stresnih situacijah. Sočasno doživlja mamica še SVOJ proces, ki je povezan s samo ločitvijo od otroka. HKRATI pa se zbuja še njena lastna izkušnja, kako je sama kot otrok »izpeljala« proces separacije od svojih staršev. In VSE to in še marsikaj odzvanja, ko gre otrok prvič v vrtec.

Zame je prvo in najbolj pomembno vprašanje, ki si ga mora zastaviti mama, kako naj se ona sooča s svojimi procesi? Šele kasneje naj pride na vrsto vse ostalo. Mama je lahko dobro pripravljena na vrtec, lahko vse ve, kako bo uvajanje potekalo, vendar razumeti moramo, da s tem »informira« tisti del možganov, ki je zaslužen za logiko, za razumevanje. Ko pride do dejanskega ločevanja, se »vklopijo« drugi deli možganov, ki so povezani s strahom, žalostjo, stisko, občutkom krivde in nemočjo. Mama se lahko počuti krivo, ker oddaja otroka v vrtec, lahko tudi žaluje. S tem ni nič narobe. Tako pač je. Vendar mora mama imeti možnost, da začuti to žalost, da jo razume, da se jo zaveda in da jo objame. Tukaj tolažba, da bo z otrokom v vrtcu vse v redu in da so vzgojiteljice prijazne in usposobljene, ne pomaga.

Mama doživlja stisko, lastno stisko in le če bo imela možnost, da o njen spregovori, da jo zares začuti, bo ta stiska in ta nemir popustil. In če mama to lahko naredi in zmore, je to izredno velik proces osebne transformacije, velika osebna rast mame. Namesto da potlači čustva in svojo stisko, ki bodo prej ko slej v drugačni obliki spet izbruhnila na plan, jih lahko transformira, preobrazi, predela. Hkrati mama na nezavedni ravni podoživlja še svoj proces separacije, svojo ločitev od svojih staršev. Pogosto v obliki neprijetnih telesnih občutkov, kot je nemir in stiska, s katero ne zna ravnati. Največkrat se potrudi, da jih ponovno potlači. Kakšna škoda je to za mamo, ki z otrokom dobi edinstveno priložnosti, da občutke, ki so globoko v njej in ki nezavedno delujejo v njenem vsakodnevnem življenju, prime za roge, jim pogleda v oči, podoživi vso bolečino, jo sprejme in gre naprej z zaceljenimi občutki lastne zapuščenosti, pozabljenosti in osamljenosti. Močan odmev preteklosti, ki odzvanja v sedanjosti in kliče po slišanju je lahko tako prvič slišan.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 3]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor