Sem ti danes povedala, da te imam rada

Kdaj si zadnjič rekla “rada te imam”? Mož in otroci ne štejejo. Sprašujem te, kdaj si to nazadnje rekla sebi? Zjutraj? Ko si se prebudila po nekaj urah prekinjenega spanca? In se pogledala v ogledalo. In videla tisto, česar ne želiš videti.

Tisto, od česar se obračaš stran. Rada bi, da bi sebe imela rada, da svojemu odsevu v ogledalu nameniš tisti nagajivi nasmeh, poln sebe. A ne uspe ti. Karkoli lepega izgovoriš, potiho ali na glas, zveni kot laž. Kot tudi stanje, ki se ne bo kmalu spremenilo. Kako naj rečeš “lepa si”, ko vidiš te razmršene lase in zabuhel obraz od premalo spanja. Niti trudiš se ne več. Zgrabiš glavnik in lase spneš v rep, umiješ obraz s hladno vodo in že zaslišiš glas iz otroške sobe. Pozabiš na idejo o sebi, čim zaslišiš ta lep zvok odrešenja, ker te prav ta spomni, da vse to ni zaman. In da so nekatere žrtve potrebne.

Tvojemu otroku ni pomembno, če si sfrizirana in naličena. Če imaš dva ali tri obroče okoli trebuha. Če si si populila obrvi, če si se spravila že iz pižame ali pa se že od jutra v njej vlečeš po hiši. Veš, da vse dobi smisel, ko ga vzameš v naročje in ga umiriš. In je spet lažje. Vse do trenutka, ko ponovno ostaneš sama seboj. Ko za številko, dve večja obleka pade po tvojem telesu, ki je nekoč izgledalo popolnoma drugače. Gledaš svoj viseči trebuh s pomarančasto skorjo, ki je zdrsnila pod zgornjo plast kože in se naselila tam, kjer je nikoli ni bilo.

V glavi preletiš vse tiste fotografije, na katerih si bila mlada in lepa, napetih mišic, poravnanega hrbta in z blago vzdignjeno brado. Bila. Kot da nimaš nobene zveze s to čudovito mlado osebo. Kot da je to neka daljna sorodnica v petem kolenu, s katero nimaš veliko skupnega, razen tistega pogleda, ki krasi ženske v tvojem družinskem deblu.

Ali veš, da nisi edina? Da enako misel o sebi delijo številne ženske po vsem našem lepem modrem planetu od trenutka, ko pridejo iz porodnišnice? Se ti ne zdi, da si naredila najpomembnejšo stvar v svojem življenju – podarila človeštvu še eno človeško bitje? Mar ne zaslužiš, da bi videla, kako lepa si v svoji misiji matere? Da nikoli nisi bila lepša?

Reci si “rada te imam”. Čeprav vse tvoje bitje kriči, da ne more. Razvleci nasmeh na obrazu in ga drži, vse dokler ne vidiš. Da si ista osebe kot prej. Celo lepša. Da pod to masko utrujenosti in skrbi spi lepota, ki bo čez nekaj časa zrelejša in lepša kot kdajkoli prej. Da boš kmalu spoznala, da ta pogled ni več isti, tako kot tudi ti nisi, ker oči so ogledalo duše. Ta pa je bogatejša in polna lepote.

Poglej se v oči, medtem ko se nasmehneš. Prepričana sem, da boš zagledala tisto staro sebe. Ujemi ta prvi trenutek prepoznavanja in reci si “rada te imam”. Priznaj, da si naredila čudovito stvar in pohvali tisto bitje v tebi, ki daje vse od sebe. Da je dobra mamica. Dobra žena. Da ima za vsakega ljubezni na pretek. Oprosti sebi, ker si pozabila nase. Ker umikaš pogled stran, ko se zagledaš v ogledalu. Ker zase ne najdeš lepih besed. Ker sovražiš telo, ki te je izdalo, ker ne izgleda tako kot prej.

Tvoje telo ni tvoj namišljeni sovražnik, s katerim si na bojni nogi. Je tvoje. Spremenjeno je, tako kot si spremenjena tudi ti. In to telo potrebuje ljubezen, da bi si opomoglo.

Niti eno jutro ne pozabi, ko zagledaš svoj zabuhel obraz od solz zaradi utrujenosti zaradi še ene neprespane noči. Sebi daj priznanje za trud, ki ga nisi nikoli toliko vložila kot sedaj. In ponavljaj “rada te imam”, glasno in do onemoglosti, dokler se ne začneš smejati, ker deluješ že malce zmešano. Kaj ti mar! Nihče te ne bo videl. Razen tvoje duše, ki se radosti. Ker je nisi pozabila. Ker veš, da je čudovita, ljubezniva in neskončna.

Kmalu bodo tudi ti težki dnevi minili. In veš kaj? Pogrešala jih boš. Pa naj ti to še tako noro zveni.

Zato si, ko na plan privrejo grde misli, zapoj, da jih odženeš in spomni se na ljubezen. Do sebe, močno in zrelo, kot do sedaj nisi še nikoli.

Napisala: Tatjana Kuljača