Tvoj mali otrok bo nekega dne postal velik
Tvoj mali otrok bo nekega dne postal velik. Prepričana sem, da boš uživala v pridobljeni svobodi, ko se nekoč dokoplješ do nje. A vse to ti bo manjkalo …
On meni prav nič ne verjame. Niti tega, da znam pripraviti večerjo brez njega. Da lahko brez njega poberem posodo iz pomivalnega stroja. Da lahko sesam sama. Da lahko spim sama. Ne verjame mi niti tega, da se odlično znajdem v kopalnici brez njega. Tudi če uspem priti do kopalnice in se vanjo zakleniti, preden ugotovi, da sem se namenila tja, v desetih sekundah pride mali nejevernik in najprej kliče, nato se cmeri, tolče s krtačo za lase po vratih, potem pa tudi z glavo (verjetno je dojel, da ga tedaj ne zavrnem, pa saj sem rodila lepo, pametno glavo), dokler moj nivo tolerance za ignoriranje zvokov ne doseže rdečega polja, ko popustim in ga spustim noter. Z nasmehom, ki ga noben ne bi mogel povezati z malo prej tragičnim momljalogom (monolog z momljanjem), primaršira v kopalnico, me v svojem jeziku vpraša, kje sem in kako sem si drznila oditi brez njega ter se me razveseli, kot da se deset dni že nisva videla.
In tako mi sledi … po stanovanju … zunaj … kamor koli se obrnem. To zna biti naporno. Posebej takrat, ko pripravljam obrok, ker mi mali ne verjame, da sem vključila štedilnik in se odloči prižgati vse, kar je možno, medtem ko jaz poskušam balansirati med pripravljanjem obroka, pospravljanjem posode in reševanjem dragega mladička, ki tako vestno “pomaga” v kuhinji.
In potem mu dam pokrov. Tedaj se prične koncert. Kdor tega ni doživel in prisostvoval podobni predstavi, ne bi verjel, kako lahko hrup, ki ga povzroča kovinski pokrov po ploščicah, zatre vse bolečine v telesu in jih prežene v glavo. V tisti del telesa, ki bobni kot takrat, ko stojite poleg najglasnejšega zvočnika v disku. Če vas je do tedaj bolela roka – bolečina preneha. Noga – prav tako. Sama izvedba je najpogosteje tako navdihujoča, da večerjo pripravim v rekordnem času, odmaknem muzikanta od inštrumentov in dovolim sebi, da se spomnim še drugih zvokov.
Ko ga spravljam spat, ne verjame, da so moj nos, oči, ušesa in usta v temi na istem mestu kot na svetlobi ter z eno rokico drži stekleničko, z drugo pa izvaja podrobno raziskovanje mojega obraza, kar zna biti zelo boleče. Vrta, ščipa, pljuska, jaz pa vse to pokončno prenašam. In potem se umiri … Namesti svojo glavico tako, da se z noskom dotika moje roke, ki jo pogosto potegne čez sebe in jo objame. Tako zaspi.
Opazujem ga. Primaknem obraz k njegovemu dišečemu zatilju in poljubljam pametno glavico. Božam ga in se topim … In mu ničesar ne verjamem. Ne tega, da bo nekoč sam šel v kopalnico in da ne bo potreboval nobene pomoči. Niti tega, da bo nekega večera sam pripravil večerjo sebi in meni. Niti da bo kamorkoli šel brez moje roke, ki ga drži, da ne pade.
A minilo bo … prej kot si mislim. Sramoval se bo nežnosti, ki jih je izmenjuje z mano. Ne bo dovolil božanja lepe, pametne glave, da se mu prijatelji ne bi smejali. Jaz pa mu ne bom nič rekla. Niti kako žalujem za časom, ko sva hodila kot z vrvjo privezana. Niti kako bi vse dala za trenutek, ko je bil moj mali dečko debeloličnež s toplim, dišečim zatiljem. Molčala bom.
Zato ne vstanem s postelje takoj, ko umiri svoje dihanje. Ostanem poleg njega, mu pravim, da je moj mali vročekrvni, sitni, sladki mucek … In potem molčim in voham. Dokler se vonj ne vtisne v možgane. Ker vonj najlažje prikličem iz spomina.
Redno shranjujem sveže spomine v vremensko kapsulo. Če bo potrebno. Morda celo prej, kot pričakujem. Verjamem, da bom pogrešala vse te trenutke, pa naj so še tako naporni. Ker me potrebuje. In nikoli mu ne bom več tako pomembna.
Rastejo kot iz vode … kot gobe po dežju. Ujemi vsak trenutek in ga pospravi v malo, leseno škatlico. Če bo potrebno … ko ti zmanjka. Da boš spet “sijamsko” vezana na njega. Vdihni vonj in ga ne spusti. Če si ga zapomniš, boš vedela, da si bila tukaj. Da si uživala. Da ti je to bilo najlepše obdobje v življenju … Ko ti ničesar ni verjel. Niti da znaš kuhati brez njega. Da lahko sesaš brez njega. Da ješ brez njega. In da lahko celo greš v kopalnico sama.
Tvoj mali otrok bo nekega dne postal velik. Prepričana sem, da boš uživala v pridobljeni svobodi, ko se nekoč dokoplješ do nje. A vse to ti bo manjkalo. Zato vdihni vonj in si ga zapomni … vse to bo hitro minilo, čeprav včasih izgleda večje od tebe in težje od bremena, na katerega je tvoja hrbtenica navajena. Prebije se skozi materinsko bitje tisti sladek, opojen vonj, ki vsako breme naredi lažje in ga nekega dne povsem izbriše. Zato … vdihni in zapri leseno škatlico. Ko ti bo potrebno …