Občutljivost proti odpornosti
Na pogovorni uri v vrtcu sem izvedela, da je moja hčerka zvedava deklica, ki razvojno povsem ustreza standardom. Je pa bolj nežna, občutljiva in ne zna se postaviti zase.
Po pogovoru z vzgojiteljico sem veliko razmišljala o zadnjem stavku. Ni mi dal miru. Pa ne zato, ker bi vzgojiteljica povedala o mojem otroku kaj, kar mi ne bi bilo všeč. V trenutku, ko mi je rekla, da je občutljiva in da si ne zna izboriti, kar ji pripada, se mi je v glavi namreč odvrtel film, film mojega življenja. Točno taka sem jaz! Nežna dušica, ki opazi bolečino sočloveka in živali. Občutljiva dušica, ki jo krivice prizadenejo. Nežna dušica, ki opazi lepoto dežnih kapljic na drevesnih listih, uživa v opazovanju zgradbe cveta travniških rožic, lesketanju sončnih žarkov na gladini rahlo razburkanega jezera, bližnjem srečanju srne, ki jo lahko opazujem skozi okno, ona pa, ker tega ne ve, se mirno pase.
Nosim očala. Očitno imajo moja očala poseben filter, ki ga očala marsikoga drugega nimajo: romantičen filter. Ravno zadnjič sem bila vsa navdušena nad lepoto poganjkov grma, ki je slučajno stal ob gozdni poti, po kateri sem se sprehajala z mami. Ti so spominjali na sive gosenice, ki lezejo po vejah, njihove dlačice, ki se spreminjajo v zelenkasto barvo, pa so na koncu celo živo rdeče in rumene barve! S seboj nisem imela fotoaparata, zato sem odtrgala nekaj vejic in jih fotografirala doma. Še vedno vsa vzhičena. Dali sva jih v vazo in popoldne, ko smo dobili obiske, radostno pokazali na skromne vejice v vazi. Čakali sva na odziv, podoben najinemu. Logično nama je bilo, da bodo tudi drugi videli, kako čudovite stvaritve zmore ustvariti narava, in da bodo poleg tega še veseli, da sva jim to pokazali, saj sicer tega mogoče nikoli ne bi videli. Dobili sva medel odziv in ko sva vztrajali, naj vendarle dobro pogledajo, saj sva mislili, da pač še niso uspeli videti, kaj nama je tukaj tako všeč, smo se začudili drug drugemu: midve njim, kako da ne vidijo tako očitne lepote, oni pa nama, ker jim ni bilo povsem jasno, zakaj zganjava tak cirkus okoli neke sicer zanimive, a ne take omembe vredne stvari.
Ja. Tako poteka moje življenje. Marsikdaj me ljudje ne razumejo, marsikdaj me nehote prizadenejo, marsikdaj mi ni lahko. Ko pri večerji vidim skozi okno, da bo sonce vsak čas zašlo, me nič ne ustavi, da ne bi zdrvela na balkon in fotografirala tega edinstvenega pojava na nebu. Od začetka teh nebesnih slikarij v bledih rumenkastih tonih do žareče oranžnih in na koncu umirjenih rožnatih, ki se prelijejo v mrak in kmalu še temo, traja približno petnajst minut. In v teh petnajst minutah je vsakih nekaj sekund slika na nebu nekoliko drugačna. Kako naj potem naredim en posnetek in se vrnem k mizi, če bom zamudila toliko lepega? Večerja se v tem času ne bo toliko spremenila.
Imam otroka. In otroci okolico, še posebej starše, vedno opazujejo in posnemajo. Ker je hčerka stara skoraj dve leti, včasih za mano ponovi dejanje ali besede, na katere nisem preveč ponosna. Posnema pa me tudi v opazovanju lepega! Z občutkom zna pobožati mucka, da ji ta ne uide, ker bi se je bal, opazi, da je prijatelj žalosten in ga želi potolažiti, vidi moje navdušenje nad malenkostmi, kot je čudovito večerno nebo. Poleg mene se postavi s svojim fotoaparatom, to je odslužen digitalni aparat, ki še deluje, a so fotografije povsem zamegljene, in fotografira z mano.
Spoznala sem, da v življenju po navadi dosti lažje »pridejo skozi« tisti, ki jim je najprej mar za njih same, ki jih ne prizadene vsaka podrobnost, skratka tisti, ki so »bolj odporni«. V svetu, v kakršnem živimo, je gotovo lažje preživeti, če imaš debelejšo kožo. Ampak če bi se danes morala odločiti za eno ali drugo skrajnost, bi izbrala občutljivost. Občutljivost za vse lepote, ki jih »ta odporni« ne opazijo. In občutljivost za stisko drugih ljudi. To sem jaz in taka želim ostati. Vesela sem, da sta mi starša pokazala, kako lep je lahko svet, in to brez pretiravanja na področju materialnih dobrin. Vedno pravim, da imam lahko novo, moderno kuhinjo, a če v njej ne bom srečna, mi to nič ne koristi. Raje imam podedovano, staro kuhinjo, ki pa je prva čisto moja kuhinja. Vanjo sva z možem vložila svoje ideje, čas in trud, da sva jo prepleskala, zamenjala ročaje, uredila po svoje. In to je zame tista vrednost, ne vrednost v evrih.
In če bi se danes morala odločiti, kakšen naj bo moj otrok, bi izbrala občutljivost. Mislim, da v tem primeru pridobi več, kot v nasprotnem izgubi.
Sem tudi umetnica, rada sem drugačna in rada ustvarjam, zato izdelujem unikatne poročne izdelke in tako nevestam pomagam narediti njihov poročni dan res sanjski.
Sem pa tudi ljubiteljska kuharica in slaščičarka. Moje recepte lahko spremljate na Oblizni prste si.
- Polentina obarnjenka z marelicami – recept - 14. 11. 2016
- Občutljivost proti odpornosti - 7. 4. 2016
- Namesto lizik raje ponudite jabolka! - 11. 3. 2016
