Zakaj si ne želim preveč ubogljivih otrok

Občudujem ljudi z značajem, z voljo in energijo, z veseljem do življenja in do tistega, kar počnejo. Takšne, ki premorejo sočutje, spoštovanje in sprejemajo odgovornosti.

  • Ki kdaj (četudi trmasto) pri nečem vztrajajo, zmorejo pa priznati svoje napake.
  • Ki se ne trudijo ves čas samo ugajati in slediti; ki si upajo biti samosvoji, edinstveni in kdaj razmišljati tudi drugače.
  • Ki se zavedajo svoje vrednosti in premorejo zdravo samozavest in pogum.
  • Ki se znajo ves čas učiti, sami, od drugih in na lastnih izkušnjah.
  • Ki s svojimi dejanji ali pa z zgledom naredijo ta svet nekoliko lepši (pa tudi če je to nekaj čisto neopaznega ali nenamernega).
    Cenim dobre ljudi.

zakaj-si-ne-zelim-prevec-ubogljivih-otrok

Imeti se rad – to bi se morali naučiti že v otroštvu!

Vemo kaj pomeni biti zares priden otrok. Takšen, ki je preveč priden, da bi jokal, kazal svojo jezo, slabo voljo ali se neprimerno obnašal. Takšen, ki bi naredil vse na svetu, da bi ga drugi imeli radi. Vodi ga občutek, da ni nikoli dovolj dober. Zelo boleč je za nežno otroško dušo in raste z njim v odraslost ter vpliva na vsa področja življenja.
Takšne stvari je težko preseči, večina jih nikoli ne.

Obstajajo tudi ubogljivi otroci, ki jih sploh ne opazimo. Delujejo iz strahu pred avtoriteto in pred kaznijo, nekje pa izgubijo tudi pravo otroško veselje in se kasneje v življenju brez vodenja drugih niti dobro ne znajdejo.

Resnične ljubezni do sebe (ki je osnova vseh ostalih ljubezni) se nauči otrok, ki so mu starši nudili brezpogojno ljubezen. Ali pa so se trudili in mu dali vsaj približno vedeti, da ga imajo radi tudi takrat, ko ni najboljše volje in ko ne naredi vsega prav in kadar mu kaj ne uspe.
S tem, ko ga starši sprejemajo takšnega kot je, mu dajo priložnost, da razvija trden občutek lastne vrednosti in notranjo motivacijo, s katero si želi tudi kaj izboljšati. Sprejemanje je tudi osnova dobrih odnosov in boljše komunikacije z otrokom.

zakaj-si-ne-zelim-prevec-ubogljivih-otrok-1

Želim si, da bi moji otroci zrasli v dobre, ne pa ubogljive ljudi.

Želim si, da bi se moji otroci naučili potruditi. Ne zame, na za učiteljico, ne za pohvalo, temveč zase. Enkrat bodo dovolj stari, da bodo lahko razumeli, da gre konec koncev za njih in da se trudijo zase in za svojo prihodnost.

Lahko pomagam, jih spodbujam, jim oprostim ali kaj predlagam, ampak odločiti se bodo morali sami. Iskati bodo morali svojo pot, ne glede na vsa moja pričakovanja.

Če imaš zares rad otroke, jim pustiš, da v tem svetu poiščejo svojo srečo in ne da sledijo vsem zahtevam in predstavam ali celo neizživetim sanjam svojih staršev…

Vendar so nekateri tako vzgojeni. Še po tridesetem letu se trudijo za odobravanje in za potrditev svojih staršev. Že zdavnaj so pozabili, kaj v resnici sploh sami želijo, kaj jih veseli, kaj bi radi počeli in kaj pričakujejo od svojega življenja.

Nikoli dovolj dobri in prikrajšani za slabe izkušnje

Na mnoge otroke je danes pritisk velik, ker smo pod pritiski današnje družbe in okolja starši. Naši otroci bi morali biti v vsem najboljši, od edincev pa se pričakuje še več. Imeti bi morali petice v šoli, obiskovati kup obšolskih dejavnosti, biti primernega izgleda in lepo oblečeni in imeti spodobne prijatelje. Verjamemo namreč, da so časi takšni – samo najboljši danes dobijo službo, samo najboljši danes nekaj dosežejo in samo najboljši so dovolj dobri.
Kriterijem ni konca, otrokom ostanejo le dve poti. Ali se branijo z uporništvom in apatijo ali pa se vdajo v večen trud po ugajanju in potrditvi.

zakaj-si-ne-zelim-prevec-ubogljivih-otrok-2

Bodo popolni in ubogljivi otroci v življenju uspešnejši in srečni?

Tega ne moremo vedeti. Kot starši nimamo namreč tako vsemogočnega vpliva in ko otroci odraščajo, ga imamo vse manj. Otrokom lahko damo neke zdrave temelje in dobro popotnico, potem pa je (oziroma naj bi bilo) vedno več odvisno od njih samih.

Vendar nekaj vseeno drži – otroci težje razvijajo zdravo samozavest, občutek sposobnosti in željo po napredovanju, če jih zaradi pretiranega zaščitništva starši prikrajšajo za mnoge izkušnje in jim prihranijo tudi najmanjše in poučne napake.
Z dobrimi nameni zavijanja v vato in varovanja pred vsem hudim na tem svetu se lahko počutijo nesposobne, ne zmorejo verjeti vase in zbrati poguma za velike izzive, ki jih čakajo v življenju.
Otroci naj ne bodo naš življenjski projekt, lahko pa smo jim zanesljiva opora na njihovi lastni poti.

Vita

Vita

Sem mamica dveh otrok, ki najde čas in veselje za pisanje in vodenje/ustvarjanje fb strani Čustveno inteligentno starševstvo
Vita
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Vita

Vita

Sem mamica dveh otrok, ki najde čas in veselje za pisanje in vodenje/ustvarjanje fb strani Čustveno inteligentno starševstvo

Dodaj odgovor