Je ADHD izmišljena bolezen?
“Oče ADHD sindroma” je sedem mesecev pred smrtjo priznal, da je razočaran nad tem, kako uradna medicina obravnava “preveč” aktivne otroke.
Gotovo ste v svoji okolici že opazili nemirnega otroka, ki se težko osredotoči na naloge in neprestano išče nove vire interesa. Opis vam zveni znano, mar ne? Če takega otroka pripeljete k zdravniku, mu bo postavil diagnozo pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD) in predpisal zdravilo, čeprav otrok morda sploh ni bolan. To je sporočilo, ki ga je posredoval zdravnik za ADHD Leon Einsenberg nedolgo pred smrtjo.
Pomanjkanje pozornosti ni bolezen
Ta psihiater in avtor številnih raziskav o ADHD sindromu je proti koncu svojega življenja izjavil, da zdravniki zlahka diagnosticirajo to kontroverzno motnjo ter da otrokom brez potrebe predpišejo zdravila. Resnica je, da nekateri otroci težko vzdržujejo pozornost in da se hitro zasitijo vsega, kar počnejo. Ampak to ne mora pomeniti, da so ti otroci bolni.
V medicinski skupnosti in izven nje je mnogo kritikov ADHD-ja in načina, kako medicina pristopa do otrok, ki se težko zberejo in ohranjajo pozornost. V ZDA celo 10% desetletnikov vsak dan jemlje zdravila proti ADHD. Po mnenju nasprotnikov ADHD-ja to ne odraža dejanske razširjenosti te motnje. Nekateri pa menijo, da je ta bolezen izmišljena.
“Oče ADHD sindroma” je s svojo izjavo šokiral uradno medicino
Izjava dr. Eisenberga, ki ga smatrajo za “očeta ADHD sindroma”, je posebno šokantna za uradno medicino, saj je prej v svoji karieri bil največji zagovornik predpisovanja zdravil za ADHD.
Eisenberg, ki je umrl leta 2009 v starosti 87 let, slovi kot oče ADHD sindroma, ker je v petdesetih in šestdesetih letih v veliki meri prispeval k opredelitvi te motnje in določanju terapije zanjo. Eisenberg je prvi izvedel biološko utemeljene raziskave o razvojnih težavah otrok in klinične poskuse delovanja psihiatričnih zdravil na otroke.
Njegovo kritiko je prenesla nemška revija Der Spiegel, v kateri je upokojeni zdravnik zapisal, da nikoli ni mislil, da bo njegovo odkritje ADHD “postalo tako priljubljeno”. Genetska nagnjenost k ADHD je močno pretirana. Otroški psihiatri bi morali temeljito opredeliti psihosocialne vzroke, ki so privedli do problematičnega vedenja,” je izjavil. “Postavljanje pravične diagnoze zahteva precej časa, tablete pa lahko predpišemo zelo hitro”, je vzdihujoče dodal.
Manipulacija z diagnozami in zdravili
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja skoraj ni bilo otrok z duševnih motnjami. Danes uradni viri trdijo, da je vsak osmi otrok v ZDA duševno moten in da ima 5,4 milijonov ameriških otrok simptome za ADHD.
Ti podatki so spodbudili ameriškega psihologa dr. Jeroma Kagana, da je poleti leta 2013 obtožil zdravnike in farmacevte za manipulacijo z diagnozami in zdravili. Po njegovih ugotovitvah zdravila kot je Ritalin, predpisujejo pogosteje kot bi bila potreba in da je ADHD “izmišljotina”.
“Tudi pred pol stoletja so obstajali sedemletniki, ki jim je bilo v šoli dolgčas in so motili pouk. Takrat smo takega otroka imeli za lenobo, danes pa pravimo, da takšni otroci trpijo zaradi ADHD. Zato se je število otrok s psihiatrično diagnozo povečalo,” je pripomnil Kagan. “Vsakega otroka, ki mu ne gre dobro v šoli, pošljejo k pediatru, ta pa pove: ‘to je ADHD, tukaj imate Ritalin.’ Pravzaprav 90 % teh otrok nima nikakršnih motenj. Težava je v naslednjem: če imajo zdravniki možnost predpisati zdravilo, bodo postavili ustrezno diagnozo.”
Vse za profit farmacevtov
Nekateri nasprotniki ADHD-ja so še ostrejši od dr. Kagana. Dr. Jay Parkinson verjame, da večina otrok, ki so jim postavili diagnozo ADHD, nima nobenih zdravstvenih motenj. Po njegovem je težava v družbi, posebej v izobraževalnem sistemu, ki ni prilagojen otrokom, drugačnim od povprečja.
Portal Natural News piše, da moderna psihiatrija in farmacevtska industrija služi tako, da otrokom predpisujejo nepotrebna stimulativna sredstva kot sta Ritalin in Adderalla.
Teorija o dopaminu
Uradna medicina je razvila več teorij o vzrokih ADHD, najpogostejša pa je tista o živčnih prenašalcih dopamina.
Dopamin je naravna substanca, ki jo izločajo nevroni. Dopamin med drugim pomaga ljudem, da so pozorni, motivirani in osredotočeni na zunanje dražljaje – npr. na neko nalogo. Pri nekaterih ljudeh pa nevroni izločajo manj dopamina. Medicina trdi, da zaradi tega hitro izgubijo zainteresiranost za določeno nalogo in jim zato pozornost odtava v iskanju novih dražljajev.
Kaj delajo zdravila
Zanimivo je, da zaradi stimulansov otroci niso aktivnejši, saj se jim le aktivirajo možgani. Pod vplivom teh sredstev se otrok uspeva osredotočiti na isto stvar, namesto da bi iskal zunanje dražljaje. Vendar pa bi se lahko velik del nepozornih in pretirano aktivnih otrok tudi brez zdravil naučilo biti pozornih na nalogo in se disciplinirano zadržati na njej.
No, kot je rekel dr. Eisenberg v trenutku iskrenosti – zdravnikom je veliko lažje predpisati zdravila kot pa se ukvarjati z otrokom in z njegovim težavnim okoljem.