Zakaj moj otrok obiskuje vrtec, čeprav sem doma?
Spomladi je hčerka dopolnila 11 mesecev. Ker sem bila takrat brez službe in se mi tudi ni obetala, o vrtcu z možem nisva razmišljala, sva pa preigravala možnosti, da vrtec začne obiskovati z novim šolskim letom, jeseni. Pri tem nisva bila enotna – jaz sem bila odločno proti.
Bila sem proti vrtcu
Svojo odločitev sem upravičila z več argumenti. Ko sem bila sama otrok, sem dobila več negativnih kot pozitivnih izkušenj z institucionalnim predšolskim izobraževanjem in vzgojo. Po drugi strani sem ohranila lepe spomine na otroštvo, ki sem ga preživela pri starih starših. Tudi svojemu otroku sem želela ponuditi podaljšano bivanje v domačem okolju, preden zakoraka v svet organiziranega izobraževanja.
Na pol pri otroku na pol pri delu
Redne službe še vedno nimam, opravljam pa osebno dopolnilno delo. To pomeni, da je moje delovno mesto doma (delno tudi na terenu) in da si sama določam delovni čas. Verjela sem, da bom zmogla opravljati delo na tak način in obenem skrbeti za gospodinjstvo in otroka. Mislila sem, da bom lahko veliko postorila, ko bo hčerka spala ali ko se bo igrala sama.
Ko je hči legla k popoldanskemu počitku, sem na hitro pospravila najnujnejše po kuhinji, šla na stranišče brez občinstva, postorila še kakšno malenkost in njenega spanca je bilo že konec. Tako sem počakala na njen večerni odhod v posteljo. Ko je zaspala, sem se stuširala, najedla in tako z veseljem bi takrat vzela v roke knjigo in kaj prebrala, nato pa odšla spat. Mene pa je čakalo še nekaj gospodinjskih opravil in seveda delo. To se je zavleklo pozno v noč, zjutraj pa sem zato težko vstala.
Nov dan je prinesel nove obveznosti in zaradi zaostanka pri delu sem bila slabe volje in razdražljiva. Večkrat sem med igro s hčerko držala v rokah mobilni telefon in preverjala ter odgovarjala na elektronsko pošto, da bi opravila vsaj nekaj dela. Ko se je hčerka malo zamotila in igrala sama, sem smuknila za mizo in nadaljevala z delom. Nekaj časa se je igrala in vsake toliko sem jo s pogledom ošinila ter odgovorila na kakšno njeno vprašanje oz. prošnjo, jok, veselje. Kmalu zatem je bila moja deklica že pri meni in se mi ponujala v naročje. Zanimalo jo je, kaj počnem. Tako se je vsak poskus, da bi nekaj časa strnjeno in zbrano delala, prej ko slej izjalovil. Bila sem nesrečna, jezna, živčna, ker sem bila med delom tolikokrat prekinjena, rezultat takega dela pa je bil porazen. Na lepem sem se zavedla, da nisem zares ne pri otroku ne pri delu.
Poleg tega sem imela tudi občutek, da bom zelo slaba mama, če bom doma, moj otrok pa bo hodil v vrtec. Včasih sem izvedela za kakšno mamico, ki je otroka dala v varstvo, sama pa ni imela službe – torej je imela več kot dovolj časa za ukvarjanje z njim – zakaj bi potem moral hoditi v vrtec? Pa še ceneje je, če ostane doma.
Hči je potrebovala vrstnike
Aprila sva vseeno oddala vlogo za sprejem v vrtec in sklenila, da se bova o dejanski vključitvi odločila kasneje. Prišel je avgust – čas podpisovanja pogodb z vrtcem. Nisva je podpisala. Vztrajala sem, da bom zmogla in da bo hčerki bolje doma. Ta je takrat že veselo čebljala in tako je včasih tudi po desetkrat na dan omenila imeni bratranca in sestrične, s katerima se je zelo rada družila. Včasih je bila s tem ponavljanjem že kar nadležna in spraševati sem se začela, kako to, da ravno njiju tolikokrat omeni.
Spoznala sem, da potrebuje družbo! Pa ne samo mojo, ampak družbo sovrstnikov. Ko sem bila še na porodniškem dopustu, sem spoznala štiri mamice, ki so rodile isti mesec kot jaz, in vse smo bile vesele družbe druga druge. Dobivale smo se vsak teden. Zdelo se mi je dobro, da je takrat tudi moja hči v družbi drugih dojenčkov. Ampak to je bilo le nekaj uric na teden, ko so se prijateljice vrnile v službo, pa še precej manj.
Kot strela z jasnega me je zadelo, da se lahko še tako trudim, svojemu otroku preprosto ne morem dati določenih stvari, ki bi jih dobil v vrtcu. Počutila sem se grozno. Možu sem zaupala svoje misli, dvome, opažanja in obup ter nemoč. Skupaj sva se odločila, da poskusiva z vpisom v vrtec sredi leta. Vsa mesta so bila zasedena. Vprašala sva v sosednji občini in dobili smo prosto mesto. Naša Ema je šla v vrtec.
Čas za delo, otroka, partnerja
Vesela sem, da me je življenje samo pripeljalo do spoznanja. Če bi hčerka namreč začela obiskovati vrtec septembra, bi imela grozno slabo vest. Ne bi vedela, kaj se bo zgodilo čez par mesecev. Ne bi vedela, da bo tako potrebovala in pogrešala družbo vrstnikov. Ne bi vedela, da enostavno nisem kos skrbi za otroka – pa ne le skrbi kot taki, ampak zavestnemu posvečanju in kvalitetno preživetemu času z otrokom – in istočasnemu opravljanju dela.
Kljub temu, da začetek ni bil lahek – ne zame ne za mojo punčko – sem danes vesela, da hčerka obiskuje vrtec. Lažje mi je, ker dopoldne poskrbim za delovne obveznosti, popoldne imam čas za otroka, zvečer pa za partnerja. Tudi najin odnos se je namreč zelo skrhal, ko sem delovne obveznosti opravljala zvečer. Povsem sva se oddaljila in težko sva zakrpala najin zakon.
Zdaj se šele zavedam, kako pomembno je negovanje odnosa – tudi, ko je vse ok. S hčerko zdaj z velikim veseljem preživim popoldne, saj vem, da sem določene naloge za tisti dan že opravila. Najpomembneje pa je, da ta čas hčerka ni poleg mene in me vidi vso nesrečno, razdražljivo in nejevoljno s telefonom v roki, ampak se ima medtem lepo v družbi drugih otrok. To prispeva k njenemu navezovanju novih socialnih stikov in uveljavljanju kot posameznice, učenju obnašanja v družbi ter osvajanju novega znanja. Zame to pomeni, da lahko zbrano delam, za moj partnerski odnos pa, da nas izkušnja močno povezuje kot družino.
Sem tudi umetnica, rada sem drugačna in rada ustvarjam, zato izdelujem unikatne poročne izdelke in tako nevestam pomagam narediti njihov poročni dan res sanjski.
Sem pa tudi ljubiteljska kuharica in slaščičarka. Moje recepte lahko spremljate na Oblizni prste si.
- Polentina obarnjenka z marelicami – recept - 14. 11. 2016
- Občutljivost proti odpornosti - 7. 4. 2016
- Namesto lizik raje ponudite jabolka! - 11. 3. 2016
