Najpogostejše napake, s katerimi zaviramo otrokovo inteligenco
NE to, ne tisto, ne zdaj, ne potem, pazi – padel boš, pazi – ne! Kolikokrat tako samo v enem dnevu karamo svoje otroke? Verjetno mnogo krat in to iz čisto banalnih razlogov, ker ne želimo, da bi se otrok udaril ali padel ali zajokal … A s tem jim ne samo ne pustimo biti to, kar so – otroci, ampak jim neposredno tudi ne dopuščamo, da bi razvijali svojo inteligenco. Da, inteligenco!
Skakanje
Stvar je najbanalnejših otroških vzgibih – ko otroci splezajo na posteljo, bi skakali. “Ne, ne skači – padel boš, uničil boš posteljo, kaj ti je – takoj dol!”
Vrtenje
Otroku je dolgčas in bi se rad malo vrtel okoli svoje osi. “Glej, mama, ha ha, vrtim se, jeee” … “Takoj prenehaj, zavrtelo se ti bo, padel boš” … in takoj skočimo, da bi jih zaustavili in seveda “odvrteli” nazaj.
Lovljenje ravnotežja
En od primerov je tudi ta, ko se z otrokom sprehajamo po pločniku, on pa vztrajno rine na rob in lovi ravnotežje, navkljub vsem opozorilom, da bi ga lahko povozil avto.
Brcanje z nogo
Ali – otrok otopelo sedi v fotelju pred televizorjem, a se mu to več ne da pa zato prične narahlo tolči z nogo po robu in potem še in močneje in še močneje. In ga, seveda, nekdo opomni: “Zakaj tolčeš z nogo, prosim, ne delaj tega.”
Tolčenje z glavo
Ali še huje – otrok med sedenjem v fotelju prične tolči z glavo v naslonjalo. Dolgčas mu je, starš pa takoj na tako obnašanje pomisli, da otrok ni pri sebi. Da ni normalen, ker kateri normalen otrok bi tolkel z glavo v naslonjalo vse močneje in močneje. On pa si v bistvu samo zamišlja neko navidezno črto in se odbija od nje, da bi jo potem znova dosegel. Ko se tega naveliča, to svojo navidezno črto prestavi više in počne močneje udarjati z glavo. Med tem početjem se aktivirajo vse otrokove mišice in to ne samo fizično, pač pa delajo tudi možgani, ki premikajo in kontrolirajo mišice, kar je dodatna stimulacija za razvoj nevronov v možganih. Nevroni, ki se najhitreje razvijajo do sedmega leta starosti!
In v tem grmu tiči zajec, pojasnilo pa smo poiskali pri najpametnejših strokovnjakih – pri članih Mense.
Inteligenca ni odvisna samo od števila nevronov
Inteligenca namreč ni odvisna samo od števila nevronov, oz. ni pogojena samo z genetskim potencialom, pač pa tudi s pomembnimi povezavami med nevroni – t.i. sinapsami, ki se razvijajo samo do otrokovega sedmega leta starosti. Z razvijanjem nevronov, vzdrževanjem nevronov pri življenju in ustvarjanjem novih povezav med njimi se povečuje sama otrokova inteligenca. Z drugimi besedami – možgani, ki so stimulirani z naravnimi otroškimi “nespodobnostmi”, ne dovoljujejo odmiranja nevronov.
Torej, logično je, da so možgani, ki imajo več nevronov, pametnejši od tistih, katerim nevroni odmirajo. Nevroni pa odmirajo, če možgani ne trenirajo – če se jih pusti pred televizorjem, tablico, monitorjem, da počasi vpijajo vse informacije brez kakršne koli fizične (re)akcije. In to je celovito pojasnilo (ne)inteligence!
Napake, ki jih počnemo starši
Obstaja tudi cel niz drugih primerov tipičnih napak sodobnih staršev. Verjamemo, da bi radi vedeli, kje še delate napake. Naj omenimo samo najbanalnejše.
Nežne barve v dojenčkovem kotičku
Preden se otrok rodi, uredimo njegovo sobico ali kotiček, v katerem bo preživel nekaj prvih mesecev. Izberemo barve – nežno modre, nežno roza … A, pravijo v Mensi, bi otrok v tem času potreboval ravno nasprotno – čim več živih barv! Nežnih barv ne samo da ne bo opazil (posebej prvih nekaj tednov starosti, ko še vedno ne vidi dobro), ampak taka dolgočasna slika ne bo stimulirala otrokovih možganov, saj ni nobenih kontrastov!
Nošenje dojenčka
Ko otrok zraste, ga pričnemo starši vse pogosteje dvigovati – z obvezno podprto glavico, da otrok pogosto nima niti milimeter prostora, da bi jo pomaknila nazaj. In to je tudi velika napaka, saj bi glavico morali držati nežno, da bi otrok lahko sam krepil mišice in razvijal pomembne nevronske povezave v svojih možganih. Pri tako malih otrocih, kar je tudi napaka, predvsem matere pazijo, da bi otroka dvigovale nežno in jih zibale z nežnimi kretnjami in se zelo vznemirijo, ko to oče počne malce bolj grobo in močneje. A prav to je način, da se otrok (seveda ga ni treba tresti in metati v zrak) prične učiti aktivnejših kretenj in s tem možgani pričnejo hitreje ustvarjati sinapse in se prilagajati kretnjam, ki jih bo kmalu sam počel.
Plazenje
Starši zelo pogosto delajo napako, ko svojemu otroku ne pustijo plaziti po neravnih tleh (samo in izključno v razkuženi sobi!), ker otrok s svojimi dlanmi tipa in s tem razvija pomembne centre svojih možganov. Pozneje sledijo opotekanje, hoja, skakanje, vrtenje – kretnje, ki ustvarjajo množico novih sinaps. In tako spet pridemo na začetek te zgodbe.
Vrtenje okoli svoje osi
Vrtenje okoli svoje osi se namreč smatra za enega najbolj zapletenih gibov in da otrok s tem početjem, nad katerim se sodobni starši toliko zgražajo, ne samo ustvarja nove sinapse, pač pa tudi eno povsem novo dojemanje sveta. Ni se lahko zavrteti in pri tem ne pasti ali pasti in se takoj poskušati orientirati v prostoru. Otroci na tak način razvijajo svoje možgane, da istočasno vzdržuje ravnotežje, vključuje vse telesne mišice in pri tem že pomaga, da otrok hitreje dojema in prepoznava svet v in okoli sebe in, normalno, hitreje razmišlja in hitreje dela zaključke.
Na tem primeru lahko izpostavimo tudi tisto famozno obračanje in visenje z glavo navzdol, ko nemalo število staršev takoj skoči, ker misli, da se bo otroku vsa kri zlila v možgane in potem bo … Kaj? Potem bo otrok malce dojemal svet obrnjen na glavo in potem spet normalno.
Namesto najnovejše tablice otroku raje kupite udobne teniske!
Vsi ti primeri govorijo samo eno – pustite svojega otroka, da se sam znajde in da si sam izmisli čim bolj komplicirane gibe. Tako bo razvijal svoje možgane, sam spoznaval, koliko zmore in kaj vse zmore narediti pri početju za katerega VI mislite, da mu ne more uspeti. Otroci so sposobni marsičesa, jih pa ravno starši najpogosteje zaviramo, ker mislimo, da otrok tega enostavno ne zmore. Je komu kdaj padlo na pamet, da ne bi poslal otroka v šolo, misleč, da se nikoli ne bo uspel naučiti ulomkov, ker je zdaj tako majhen? Seveda ne.
Boste pustili svojega otroka, starega leto in pol, da se sam vzpenja po toboganu? Ne? Da? Da! Stopnico po stopnico. On to zmore, vi mu samo pustite da sam premika meje. Tako se bo najbolje in najvarneje naučil.
Zato jim namesto tablic in televizorjev, s pomočjo katerih se bodo otroci prej naučili nekaj črk, raje dajte prostor, odpeljite jih ven, kjer bodo možgani bolje delali in razvijali sinapse. Dajte jim udobne teniske, da bodo tekli, skakali in se vrteli in tako bodo njihovi možgani imeli boljše sposobnosti razumevanja in zaključevanja, ko bodo dopolnili osem, devet let pa si bodo tudi črke in ulomke mnogo lažje zapomnili in jih razumeli.
Ker po teh famoznih sedmih letih, pravijo člani Mense, bo že malce pozno.