Pravila vzgoje očeta dvanajstih otrok

Brez gledanja televizije, računalnika, igranja, dokler se dve uri ne učijo, je bilo eno od pravil Francisa Thompsona.

Francis Thompson, inženir iz ZDA, ki je sodeloval v vesoljskih programih in je oče dvanajstih otrok (najstarejši ima danes 38, najmlajši pa 23 let), želi svoje izkušnje o vzgoji otrok deliti z ostalimi starši.

Vedno sem imel dobro plačano delo in sem lahko otrokom nudil skoraj vse. A sva se z mojo soprogo odločila, da tega ne bova počela,” pravi Francis in doda, da so vsi otroci končali fakulteto ali so še v šoli in da oni kot starši niso plačali večine stroškov za šolanje. Tisti, ki so poročeni, imajo prav tako visoko izobražene partnerje in otroke. Francis in njegova žena imata 18 vnukov, ki jih vzgajajo v istem duhu – da v sebi gradijo samospoštovanje, hvaležnost in željo, da naredijo nekaj za širšo skupnost.

Francis govori o nekaterih stvareh, za katere misli, da sta z ženo dobro uspela narediti in tudi prizna, da sta delala precej napak.

Naloge

• Otroci morajo doma od tretjega leta dalje opravljati določene naloge. Pri treh letih stranišča ne čistijo najbolje, pri štirih pa je delo že dobro opravljeno.
• Dobivali so tedenski žepnino, v odvisnosti od tega, kako so opravili zadolžitve
• Sami so prali svoje perilo, dokler niso napolnili osem let. Imeli smo en dan v tednu za pranje perila.
• Ko so pričeli brati, so sodelovali pri pripravi večerje, tako da so brali recepte.
• Tako deklice kot dečki so se morali naučiti šivati.

Šola

• Imeli so čas, določen za učenje,  vsak dan med šesto in osmo popoldan. Ni bilo gledanja televizije, računalnika, igranja, dokler se dve uri niso učili. Tistim otrokom, ki so bili premajhni za šolo, je ta čas nekdo drugi bral knjige. Potem so lahko počeli kar so želeli. Dokler je trajalo učenje, smo jim bili na razpolago, da nas vprašajo, če jim kaj ni bilo jasno.
• Morali so sodelovati pri raznih šolskih aktivnostih.

Če se je kdo pritoževal nad učiteljem, govoril, da ga sovraži ali da ni pravičen, je bil naš odgovor, da mora sam najti način, da se sooči s tem, zato, ker bo mogoče pozneje imel šefa v službi, ki jih ne bo imel rad.

Izbirčnost ne pride v poštev

• Vedno smo vsi skupaj zajtrkovali. Zajtrk je bil ob 5:15 zjutraj, potem pa so otroci zaključevali s svojimi domačimi zadolžitvami pred odhodom v šolo. Večerja je bila ob 17:30.
• Oba z ženo sva sovražila, ko so naju starši silili, da pojemo vse s krožnika. Naše pravilo je bilo dati otrokom najprej tisto, kar so imeli najmanj radi (zelenjavo), šele potem nekaj drugega. Ni jim bilo treba vsega pojesti, lahko so tudi vstali od mize, če so tako hoteli. A če bi se nekdo pritoževal, da je lačen, bi  v mikrovalovki segreli tisto, kar so pustili na krožniku. Tudi takrat jim ni bilo treba jesti. A ne bi dobili druge hrane, dokler ne bi tega pojedli.

Izvenšolske aktivnosti

• Vsi otroci so se morali ukvarjati s kakim športom, po njihovi izbiri.
• Vsi so morali biti v katerem koli združenju ali klubu, ne glede na to, če so to bili taborniki ali kaj drugega.
• Vsi so se morali ukvarjati s kakšnim prostovoljnim delom.

Neodvisnost

• Ko je otrok dopolnil 16 let, smo mu kupili avtomobil. Ko je naš prvi otrok dobil svoj prvi avtomobil, je rekel »ampak oče, to je kripa«. Dal sem mu priročnik, orodje je bilo v garaži in mu rekel, da bomo kupili vsak del, ki bo potreben, da se spravi vozilo v vozno stanje, ampak ne bom plačal dela. Čez en mesec je imel avtomobil popravljen motor, menjalnik, novo oblazinjene sedeže, nove amortizerje in bil na sveže prebarvan. Moja hčerka je imela najboljši avtomobil v gimnaziji in bila je strašno ponosna, ker je to bilo delo njenih rok.
• Otrokom smo dovolili, da delajo napake. Preden so dozoreli, da bi vozili avto, so pomagali pri vzdrževanju mojega avtomobila. Samuel je moral menjati olje. Izkazalo se je, da ga je zlil v hladilnik. Nisem delal velike panike zaradi tega. Moral je iztočiti olje. Kupili smo tekočino za izpiranje, vlili novo tekočino in potem je zamenjal olje. Otrok nismo kaznovali za napake, ker se tudi na napakah človek uči. Naši otroci se ne bojijo poskusiti novih stvari. Vedeli so, da, če naredijo napako, ne bodo kaznovani. To nas je pogosto stalo, ampak naša vloga je bila vzgajati otroke, ne pa varčevati denarja.
• Vsak otrok je dobil svoj računalnik, ampak so ga morali sami sestaviti. Dobili so procesor, spomin, kable, ohišje, tipkovnico, trdi disk, matično ploščo in miško in potem so ga morali sami sestaviti in naložiti programe. S tem so pričeli, ko so napolnili 12 let.
• Vedno smo jim dajali možnost izbire, ampak omejene. Na primer, želiš v posteljo zdaj ali boš pospravil sobo? Redko bi jim dajali enosmerna navodila, razen, ko se je šlo o pomembnih družinskih pravilih. Ko otroku daste možnost izbire, ima občutek, da sam nadzira svoje življenje.

Sodelovanje

• Otroke smo učili sodelovanja, da pomagajo drug drugemu pri šolskih nalogah, pa tudi pri hišnih obveznostih.
• Lahko so tudi sami sodelovali pri oblikovanju pravil obnašanja doma, lahko so sami podali svoje predloge.
• Poskusili smo biti dosledni. Dve uri učenja na dan, izhod med tednom do desetih zvečer, čez vikend do polnoči. Brez izjeme.

Denar

• Čeprav smo imeli dovolj denarja, otrokom nismo pomagali pri nakupu hiše, nismo jim plačali ne šolanja ne poroke. Nismo jim dajali denarja, ampak smo jih učili, kako naj ga zaslužijo. Dali smo jim kontakte v podjetjih, oni pa so morali sami opraviti razgovor za službo in si jo zaslužiti.

Potovanja

• Čeprav bi lahko šli na počitnice v hotele in na križarjenja, tega nismo počeli. Hodili smo na kampiranja z nahrbtniki, postavljali šotore v dežju, pešačili.
• Otroke smo z letalom pošiljali na obisk k sorodnikom v Evropo ali na drugi konec Amerike za 2 do 3 tedne, tudi takrat, ko so bili še v vrtcu. Tako so se od malih nog naučili, da se lahko znajdejo tudi brez nas.

Resnični svet

• Svoje otroke smo imeli radi, ne glede na to, kaj so počeli. Dopuščali smo, da občutijo posledice svojih dejanj. Puščali smo jim, da se zaletijo z glavo v zid in občutijo posledice, pa naj nam je bilo še tako hudo.

Nismo bili in nismo najboljši prijatelji našim otrokom. Mi smo njihovi starši!

Francis L. Thompson