Kako se izogniti vpitju, ko imamo slab dan

»Zelo se trudim, da ne bi vpila na otroke, toda včasih si preprosto ne morem pomagati. Eksplodiram in potem mi je žal. Vem, da niso krivi otroci ampak jaz, ker imam pač  slab dan. Ali se je mogoče izogniti vpitju? V čem je skrivnost?«

Skrivnost je v sočutju.

Seveda v prvi vrsti v sočutju do otroka, pa tudi do samega sebe. Nemogoče je, da bi bili čustveno stabilni, ko smo v stresu, se počutimo prazno in slabo. Ko naša napetost popusti, lahko boljše razmišljamo in se otroku približamo sproščeno, brez vpitja.

Kadar začutite, da vaše nezadovoljstvo narašča, nehajte nase gledati s krivdo in sramom. To je pač del življenja. Vsi imamo slabe dneve. Svoje nezadovoljstvo si raje predstavljajte kot rdečo utripajočo lučko na armaturki avtomobila. Kakšna je vaša reakcija:

1. Podvojite svoja prizadevanja, da kontrolirate otrokovo vedenje, četudi vas to stane glavobola.
2. Okarate sami sebe, da niste dovolj dobri. Toda ali tudi manj vpijete?
3. Iztrgate žice, da lučka neha utripati in si privoščite pijačo. To samo pomeni, da zatajite neprijetna čustva, ki lahko izbruhnejo pozneje ali vam povzročijo zdravstvene težave.
4. Hvaležni ste za opozorilo in ga izkoristite kot priložnost za rast. Vprašate se, kaj lahko sedaj storite, da se pomirite in se sproščeno ter velikodušno približate otroku.

Najboljši odgovor je seveda zadnji. Nezadovoljstvo, ki ga čutite, je znak za preventivno delovanje. Če ne poskrbite najprej sami zase, se boste slej ko prej zlomili in se znesli nad otrokom, kar pa boste pozneje vsekakor obžalovali.

Kaj torej storiti, ko imate težke / slabe dneve?

1. Ustavite se. Spustite iz rok vse, kar delate. Zadihajte. Opomnite se, da ni nič nujnega. Nekajkrat globoko vdihnite. To vas premakne v sedanji trenutek in vam pomaga, da vas ne preplavijo močna čustva, ki jih ne morete obvladovati. Daje vam možnost izbire, da se odločite, kako ravnati naprej.
2. Izogibajte se ukrepanju, medtem ko ste še jezni. Potreba po reakciji je zelo močna, toda to je samo znak, da ste v stanju »bori se ali zbeži.« To je vaš signal, lučka, ki utripa.

Če obstaja kakršnakoli neposredna nevarnost, da se otrok poškoduje, ukrepajte potrpežljivo, kot se le da. Izognite pa se discipliniranju. To raje prihranite za pozneje, ko boste tudi sami mirni. Otroci se ne morejo učiti, ko so vznemirjeni. In če ste vznemirjeni vi, so tudi oni. Največ, kar lahko naučite otroka v dani situaciji je, kako ohraniti nadzor nad samim sabo. Otroci vas nenehno opazujejo in se po vas zgledujejo.

Vsakokrat, ko vaš čelni reženj (ki nadzira naučene motorične sposobnosti kot so govor, razpoloženje, misli, načrtovanje prihodnosti) prevlada nad vašo čustveno vznemirjenostjo, se v vaših možganih vzpostavijo nove povezave in vedno lažje se nadzirate. In vsakič, ko se sprijaznite s svojimi čustvi in jih sprejmete brez potrebe po ukrepanju, predelujete svojo čustveno prtljago in težje vas kaj spravi s tira. Tako se naučite delovati z manj drame in več ljubezni.

3. Bodite velikodušno sočutni do samega sebe in se negujte. Navajeni smo, da nekdo drug poskrbi za nas in nam izkaže ljubezen. Toda če želimo biti dobri starši svojim otrokom, se moramo naučiti biti dobri tudi do sebe. Ljubeča oseba, ki jo potrebujemo v težkih trenutkih, je v nas samih. Odraščanje in rast prinašata odgovornost, da negujemo in skrbimo za sebe in da takrat, ko nas otroci potrebujejo, ravnamo kot zreli in odgovorni odrasli. Objemite se in se obsipajte s toplino in ljubeznijo, ki si jo zaslužite.

Vprašajte se, kaj lahko storite v tem trenutku, da se boste počutili dobro in polni ljubezni.

Potem ukrepajte. Če potrebujete večjo spremembo – več spanja, telovadbo – načrtujte in izpeljite to. Če potrebujete nekaj, česar ne morete takoj izvesti, npr. zgodnejši odhod v posteljo, si to zapišite, postavite na vidno mesto in uresničite pozneje.

Ste še zmeraj sitni, nezadovoljni? Objemite svoje otroke in jim recite: »Žal mi je, ampak danes ni moj dan. Poskušala bom biti prijazna do sebe in do vas … Ali lahko tudi vi poskusite biti prijazni? Obljubim, da bom zvečer šla prej v posteljo, zato da bom jutri bolje. Poskusimo znova.«

Otroci se lahko iz tega ogromno naučijo – kako obvladati svoja čustva in povedati kaj rabijo na spoštljiv način. Otroci začutijo, ko smo nepovezani in v stresu in se temu primerno odzovejo. Vaš objem jim pomaga, da se pomirijo. Seveda se bodo spozabili in preizkušali vaše meje potrpežljivosti, toda to se bo dogajalo vse redkeje. Ko vi prevzamete odgovornost za svojo slabo voljo, se ne bodo počutili krive samo zato, ker se pač vedejo kot otroci.

Vedno ko se boste ujeli, da dvigate glas, se lahko ustavite, zadihate in rečete: »Oprosti, sem slabe volje. Poskusiva znova. Rada bi povedala tole…Srček, se lahko igraš malo tišje? Kaj predlagaš? Ali bi se lahko mogoče igral zunaj?«

Kaj pa če ste zelo pogosto razdraženi? Sprejmite ‘zaprisego o nevpitju’. Naj vas člani družine opozorijo, ko postaja vaš način komunikacije nespoštljiv in nestrpen. Dogovorite se za znak. Potem se ustavite in poskusite znova. Zadihajte in začnite z »Kar sem hotela povedati je….«

Če pa ste sitni in slabe volje vsak dan, je to znak, da je v vašem življenju treba nekaj spremeniti. Poiščite si pomoč in podporo. Zaslužite si, da se počutite dobro. In tudi vaši otroci si zaslužijo najboljšo različico vas samih.