Otrok besni, kaj naj storim?

Ko imajo mali otroci izlive besa, starši vidijo samo posledico v obliki otrokovega vedenja, v resnici pa bi se morali vprašati, kako se otrok počuti, da se to odraža skozi reakcijo besa.

Foto: Chirag Radhod
Otrok besni, kaj naj storim?

Po drugi strani pa ni izključeno, da odrasli mislijo, da otrok ne bi smel občutiti besa, ker je njegovo življenje lahko in lepo in dobi vse, kar si zaželi.

Ampak to nima nobene zveze s tem …

Torej, ne glede na to, da so otroci majhni, lahko imajo vse občutke – tako prijetne kot neprijetne. S prvimi je lahko, tiste neprijetne, kot so bes, strah, jeza, žalost … pa so pravi izziv za starše. Ravno skozi vedenje staršev, pogovore in podporo se otrok uči prepoznati čustva in stanja, jih sprejeti in jih nadzirati. Glede na to, da je bes najburnejše vedenje, se je koristno pomuditi prav pri njem, saj nimamo nobene koristi, če poleg otroka “pobesnimo” tudi mi.

Najprej moramo razumeti, da za besom najpogosteje stoji občutek nemoči, zato sta razumevanje in podpora staršev v teh trenutkih zelo pomembna. Pozabite idejo, da je otrok nevzgojen, da išče pozornost, da vas izziva … O tem lahko razmišljate šele potem, ko ste kot starš naredili vse, kar je opisano v besedilu spodaj.

Strinjam se, da je neprijetno, ko otrok nenadoma “pobesni”, še posebej, če se to zgodi na obisku ali na javnem mestu. Vendar pa je od odziva staršev odvisno, kako bo otrok to čustvo razumel in kako jo bo skozi življenje nosil/obvladoval.

Ko gre za male otroke, do 5, 6 in celo 7 let starosti, je najpogostejši vzrok za “napade besa” ta, da njihove motorične sposobnosti ne morejo “spremljati” njihove želje, da bi nekaj naredili. Po več neuspelih poskusih otrok postane frustriran, se počuti nemočno, občutek besa pa postane vse močnejši … Edino, kar lahko v tem trenutku otrok stori, je, da bes izrazi skozi vedenje. Zamislite si, da je vedenje ventil za občutek besa, ki ga ima otrok v tistem trenutku. Ko se starš odzove mirno, z vprašanjem “Kako ti lahko pomagam” ali predlaga – “Daj, poskusiva to skupaj narediti”, se bo marsikateri otrok pomiril in bo nadaljeval s svojo aktivnostjo. Pomembno je poudariti, da se mora starš vzdržati, da nekaj naredi namesto otroka, ker obstaja verjetnost, da bo otrok spet začutil frustracijo in bes.

Obstajajo pa tudi otroci, ki bodo še naprej “besneli”, ker je čustvo še vedno premočno in je še vedno v njih (ventil je še vedno odprt). Takrat lahko starš reče “Razumem, da si jezen, bi želel početi kaj drugega?”. Če otrok to zavrača in nadaljuje z besnenjem in meče vse okoli sebe, mora starš NAJPREJ paziti, da se otrok ne poškoduje, z njim vzpostaviti očesni stik in ga poskušati objeti (včasih mu to ne bo uspelo), da ga odpelje iz prostora in da z umirjenim glasom reče “Minilo bo to, kar zdaj čutiš … Razumem, da ti je težko, minilo bo …”

Kričanje na otroka, govorjenje ali kritiziranje nimajo nobenega učinka, ko se otrok spopada s tem viharjem čustev. Tega enostavno ne more razumeti. Udariti ga je še bolj nesmiselno, ker bi se poleg besa, ki ga čuti, moral “boriti” tudi  s starševskim nesprejemanjem njegovih čustev in trpeti kazen in ponižanje.

Če se take situacije ponavljajo, je spekter sporočil, ki jih otrok dobi pri neustreznem ravnanju staršev, zelo širok. “Mama (oče) je velika in ona je lahko besna in lahko kriči name, jaz pa sem majhen in ne smem biti besen. “Bom besen, ko zrastem in ko bom besen, bom tudi jaz kričal na nekoga ali ga bom udaril.” Ali: “Ko sem dober, si zaslužim, da me mama in oče imata rada, ko pa se počutim slabo, se jezita. Ne želim si, da se jezita, zato jima ne bom govoril in kazal, ko se bom slabo počutil …” Ali “Končno imam njuno pozornost, zato bom neprestano besnel, da me bosta opazila.”

Iz takih sporočil nastanejo globoka prepričanja, ki vplivajo na oblikovanje osebnosti in se iz njih razvijajo različna vedenja, ki jih bo otrok kazal, ko bo odrasel. Tako lahko iz molčeče in poslušne deklice postane uporniška najstnica, ki bo potisnila bes, ki je ostal kot nesprejeto čustvo v družini, in ga usmerila proti sebi (piercing, tetovaže, rizične situacije …) ali proti drugim (fizični in verbalni konflikti). Od otroka, ki je z besom pridobival pozornost, bo postala oseba, negotova vase, ki si bo izmišljala razne načine, da bi jo kdo opazil in “priznal”, da obstaja. Iz mirnega fantka, ki grize nohte in se nadzira, da pred starši ne bi pokazal besa, postane “nevaren” fant, ki mlati vse pred seboj, tako šibkejše kot močnejše itd. Starši so potem presenečeni, ker “njihov otrok ni tak”, niso ga tako učili … Seveda ni tak pred njimi, ker mu ni bilo dovoljeno, da bi bil …

Ravno zaradi takih in podobnih situacij se moramo pravočasno “pozabavati” z otrokovimi čustvi. Najprej bi jih morali razumeti, dojeti, da otrok s svojim vedenjem “govori”, kako se počuti, priznati čustvo v smislu, da je ok včasih biti jezen, besen, žalosten … Otroku nuditi podporo, ko se počuti slabo, mu pomeni, da je starš tukaj, da mu pomaga.

S pogovarjanjem o tem, kako lahko otrok še pokaže, kako se počuti, ga usmerjamo k iskanju rešitev, ne pa,  da v svojih čustvih vidi težavo. S takim stališčem in vedenjem z otrokom gradimo odnos zaupanja in pošiljamo jasno sporočilo, da se lahko vedno obrne na nas in da so tukaj zanj. Ker tudi smo, mar ne?

Dragana Aleksić, Family coach

Ocena:
[Skupaj: 5 povprečno: 4.6]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor