Pozitivna vzgoja – česa ne smete govoriti otroku
Moč izgovorjene besede je velika in lahko vpliva negativno ali pa zelo pozitivno na vzgojo otroka. Starši se v glavnem pritožujejo, da jih otroci ne poslušajo in ne razmišljajo o vzrokih, od katerih je med najpomembnejšimi prav komunikacija. Dobra novica je, da je komunikacija veščina, ki se jo da naučiti. Tukaj je 10 primerov stavkov, ki jih starši pogosto uporabljajo in predlogov za produktivnejšo alternativo.
Ne teci! Ne tepi! Ne kriči! In podobno …
Otroci čez dan prepogosto slišijo besedo “ne” in se nanjo prenehajo odzivati. Poskušajte stavke z “ne” preoblikovati tako, da postanejo pozitivni. Tako boste na popravljanje vedenja vplivali brez kritičnega prizvoka. Tako na primer namesto običajnega “ne teci” recite otroku “prosim te, da tukaj hodiš”.
Odlično!
Najpogostejša pohvala je prav beseda “odlično” oz vsem dobro znana “bravo”. Taka pohvala otroku ne daje prav nobenega zadovoljstva. Poskusite spremeniti to besedo s frazami, kot so “uspel si”, “dojel si”. Taki stavki otroku jasno govorijo, da je to zasluga njega samega, on je nekaj dosegel in uspel narediti, ni pa samo izpolnil vaših pričakovanj.
Ne odgovaraj mi!
Otroci preizkušajo stvari, jih analizirajo in razmišljajo o doživetih situacijah. To lahko privede do argumentiranega odgovora in predstavlja normalno fazo razvoja. Namesto da prekinjate pogovor z otrokom, mu lahko samo rečete: “Vem, da bi ti želel drugačen odgovor, a moje mnenje se ne bo spremenilo”. Dobra stvar je tudi, da preverite, če otrok razume, kaj ste mu povedali in ga vprašate: “To je moj odgovor, imaš morda kakšno vprašanje v zvezi z njim?”. Tako otroku omogočite predstaviti njegovo mnenje ali pa dobi podrobnejše pojasnilo, če ga potrebuje. V obeh primerih boste otroku pokazali, da mu je dovoljeno izražati svoja čustva, razmišljanja, skrbi in počutil se bo, da ga upoštevate, ne da bi se prepirali.
Samo počakaj, da pride oče (mama, dedek, brat ipd.)!
Tak stavek pri otroku predvsem zbuja strah, posebej do osebe, ki ste jo omenili. Poleg tega ta stavek prelaga vašo odgovornost rešiti nastalo težavo na nekoga drugega. Ko otrok nekaj naredi narobe, se že počuti krivega, žal mu je in ga je sram tudi brez tega. Grožnje, da boste to, kar se je zgodilo, povedali še komu, take občutke samo krepi. Prevzemite odgovornost in razmislite, če bi če kdo moral vedeti, kaj se je zgodilo. Če je odgovor pozitiven, dajte otroku priložnost, da se sam odloči, kdo bo to povedal. Enostavno vprašanje kot “Želiš ti povedati očetu (mami …), kaj se je zgodilo ali želiš, da jaz povem v tvoji prisotnosti, da ne bi kaj narobe rekla?” Tak način komunikacije kaže otroku, kaj pomeni spoštovanje in kako prevzemati odgovornost za lastna dejanja.
Če to samo še enkrat narediš, …
… gremo domov, boš šel takoj v posteljo, ne boš večerjal, boš kaznovan en teden ipd. Taki stavki so popolnoma neučinkoviti zaradi nekaj razlogov. Najprej zato, ker grozite otroku, kar veča njegov strah do vas. Potem zato, ker pozabljate, da takih groženj sploh ni lahko uresničiti. Stvari, izrečene v jezi, so nepraktične in se jih zelo lahko pozabi. Vse to vodi k rušenju vaše kredibilnosti. Navadite se biti jasni in natančni, najbolje z dajanjem izbire: “Če se odločiš, da boš še naprej nadaljeval (določeno vedenje), potem izbereš, da (sprejmeš določeno posledico, ki ste jo vnaprej določili kot kazen za tako vedenje). Konkretno: “Marko, če se odločiš, da boš še naprej ščipal sestro, si izbereš, da cel dan ne boš gledal televizije”. Tak kačin komunikacije jasno sporoča vaša pričakovanja in posledice brez kakršne koli grožnje.
Ne delaš tako, kot bi moral
Starši želijo neprestani nadzor nad otrokom in ni lahko otrokom dovoliti, da se svobodno odločijo, kaj bodo počeli. Seveda so trenutki, ko mora določena naloga biti opravljena po določenih pravilih (domača naloga, na primer), je pa polno situacij, pri katerih otroke silimo, da naredijo “točno tako” (kot mi rečemo), tudi ko je to isto stvar mogoče narediti na več načinov. Modra otrok pobarva travo roza, medtem ko mi ponavljamo, da mora biti zelena ali pa, recimo, želi sedeti na drugem stolu, kot ga mi silimo, da sedi. Poskušajte jim samo dati vedeti, da ste opazili, kaj počnejo, namesto da takoj kritizirate. Dovolj je reči: “danes sediš tukaj” ali “barvo si pobarvala v roza”. Tak pristop jim daje svobodo biti ustvarjalni in da brez strahu odkrivajo nove možnosti.
Prav ti je, ko pa …
Staršu je tudi najneprimernejši trenutek priložnost, da otroku da določeno lekcijo. Če se otrok poškoduje, ker je počel nekaj, kar ne bi smel, je že dobil lekcijo. Povsem odveč je omenjati kakršna koli pravila, ko je otrok že vznemirjen, ker se lahko osredotoči samo na eno stvar. Poskušajte s stavki kot: “Ko si padel na tla, ker si skočil s stola, si dojel, da si se poškodoval. To se lahko zgodi, če skačeš s stola.” Tak stavek poudarja, da je otrok razumel, v čem je težava in ga istočasno tudi pomirja.
Ne smeš ali ne počni tega!
Ko nekega otrokovega vedenja ni lahko preusmeriti, moramo oblikovati stavek na pravi način. Če mu rečete, da česa ne more početi, ga s tem izzovete, da vam pokaže, kako to lahko počne, pri njem izzovete uporništvo. Poskušajte vedno pojasniti razlog, zaradi česa mu nekaj prepovedujete. “To je nevarno” ali “Zid ni za kracanje” so jasni stavki, ki otroku pomagajo, da se nauči meja.
Zdaj bomo počeli (nekaj česa otrok v tistem trenutku ne želi). V redu?
Ko starši otroku poskušajo kazati ljubezen, se pogosto nagibajo k temu, da otroka vprašajo za odobritev, da bi nekaj storili. Čeprav se to da nekako razumeti, po tem ni nobene potrebe. Starši pogosto rečejo: “Zdaj moramo domov, potem pa se bomo vrnili na igrišče. velja?” Če otroku postavljate takšno vprašanje, v primeru, da je njegov odgovor ne, ustvarjate pogoje za prerekanje. Gotovo že veste, da otrok ne želi z igrišča, drugače se ne bi pogajali z njim. Vadite uporabo izjav, ki upoštevajo otrokove občutke. Na primer: “Marko, vem, da bi želel ostati na igrišču, a je čas za odhod. Lahko pridemo še kdaj drugič.” Take izjave pomagajo otroku, da se počuti razumljen in mu tudi sporoča, da o odhodu ne bo pogajanj.
Zdaj me pa res jeziš
Resnica je, da vas nihče ne more prisiliti, da nekaj čutite, ampak sami izberete, ali se boste razjezili ali ne. Starši pa otrokom pogosto pustijo upravljati z njihovimi čustvi, čeprav so v resnici starši sami odgovorni za to, kako se počutijo. Pomembno je, da se tudi otroci učijo, da lahko sami izberejo, kako se bodo počutili in da oni niso krivi za vaša čustva. Vadite naslednje: “Zdaj potrebujem malo pavze, ker se pričenjam nervirati” ali “Zdaj sem jezna”. Otrokom lahko predstavite svoja čustva, ne da bi krivdo zanje zvalili nanje.