Se vidite v svojem otroku?

Preden sem sama postala mama, sem včasih razmišljala, kako bom sama vzgajala otroke. Kaj jim bom dovolila, česa ne, kako bom postavljala meje, v kaj jih bom spodbujala, česa za svoje otroke ne bom želela. No, nekaj vsega tega sem uspela spraviti v realnost, vendar s prihodom prvega, nato pa še drugega sina, so se mi začela odstirati nova in nova spoznanja.

Se vidite v svojem otroku?

Piše: Ana Bešter Bertoncelj

Ne le spoznanja v zvezi z otroki, temveč predvsem spoznanja v zvezi s samo seboj. Vsak otrok je zgodba zase in vsak otrok starše veliko nauči, če so le pripravljeni spoznati, da je vzgoja otrok pravzaprav vzgoja starša. Otrok z nezmotljivo natančnostjo vidi, zaznava in čuti kdo sem, kaj sem in kako delujem. Vse, v kar verjamem, vse, kar sem doživela, vse, kar sem se naučila, v vsakem trenutku dajem in predajam svojemu otroku, če se tega zavedam ali ne.

Ste kdaj zalotili svojega otroka, kako je naredil ali rekel nekaj, kar vam ni bilo všeč in to kljub temu, da ste ga vi učili in vzgajali drugače? Pa ste morda v naslednjem trenutku spoznali, da je ta ton glasu, ta gib, ta pogled ali način vedenja posnel po vas? Ja? Včasih je to tako očitno in tako nazorno, da vsaj mene kar malce stisne. Ali bolje rečeno strezni.

In tako se »vidim« v svojem otroku. Prav otrok, ki je tako zelo, zelo blizu mene, ker odrašča ob meni, je neizbežno odsev mene. To ne pomeni, da je tak kot jaz, niti ne pomeni, da mi je podoben, to pomeni, da se jaz zrcalim v njem in da se, če to zmorem, lahko vidim v njem. Otrok nam je lahko največji učitelj. Da ne bo pomote, to ne mislim na način, da otrok lahko naredi, kar hoče, mi pa se ob tem učimo, kaj doživljamo in kaj čutimo. Otrok potrebuje meje. Jasne meje. Vendar o tem kdaj drugič.

Otrok nam je učitelj v vseh tistih trenutkih, kjer nam postavlja izzive, kjer smo ob njem reaktivni. S tem ni nič narobe, ker roko na srce, vsaka mama je reaktivna vsaj 100x na dan. Vendar tam, kjer nas kaj močno boli in prizadene, tam je prostor za našo osebno rast. Ker takrat, ko reagiramo, namesto da izbiramo, kako se bomo odzvali, takrat ne vzgajamo, temveč se branimo. Ko se branimo, pa ne moremo vzgajati, ampak lahko zgolj učimo branjenja.

Kolumna je bila objavljena tudi v reviji Lady.

Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 4 povprečno: 3.8]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor