Vključevanje otroka je ključno za njegov razvoj

Danes mladi ljudje odraščajo zelo počasi. Nezrelost pubertetnikov je ukoreninjena v naši življenjski strukturi in običajnim predstavam o otrocih. Nekoč je življenje otroke prisililo, da so se začeli navajali na delo že pri približno štirih letih. Pri sedmih letih so otroci že znali izraziti svoje mnenje, oziroma še več, učili so se prevzemati odgovornost za svoja dejanja. Na otroka se je že dokaj zgodaj gledalo kot na človeka, ki se pripravlja na odraslost. Za to je bil načrtno pripravljen.

Naši otroci so infantilni, ker jih ne vključujemo v življenje

Res je treba na otroka gledati kot na malega odraslega človeka. Princip vzgoje v današnjem času se lahko zelo jasno formulira z besedami neke sodobne pesmi: “Igraj se, dokler si mlad.” Dokler je otrok majhen, mu veliko dovolimo. To pa lahko privede do tega, da bo celo na dvajsetletnega dolgina mamica še naprej pazila in ga crkljala. Vendar je skoraj nepredstavljivo, da bi otroka pri štirih, petih letih nagnali delati. “Premajhen je še!”

Ko pa se začnejo strokovnjaki naenkrat zavedati vsesplošnega zaostajanja otrok, začnejo otroka umetno razvijati. Izmišljajo si različne razvojne programe, igre. Vse to pa je znak, da otroci očitno niti v normalnih družinah nečesa ne dobivajo. Otroci ne dobijo osnovne komunikacije z odraslimi. Ne potrebujejo otroške komunikacije, ampak odrasle. Staršem se ni treba spuščati na nivo otroka, ni jim treba teči, skakati, preskakovati, delati stolpe in gradove, starši morajo sprejeti otroka v svoj odrasli svet. Če je otrok vključen v svet odraslih, se bo razvijal. Sodoben otrok je vključen v življenje svojih vrstnikov, ne pa v svet odraslih.

Povej mi in bom pozabil, pokaži mi in si bom zapomnil, vključi me v delo in se bom naučil.” Te besede bi morali vsi starši z velikimi črkami napisati in obesiti na zid svojega doma. Če otrok ve, da njegova mama zelo marljivo opravlja delo v tovarni, še ne pomeni, da bo tudi on odrasel v marljivega. Dobro je, če otrok na lastne oči vidi, kako mama dela, pomiva posodo, pospravlja hišo, pere perilo, a to še vedno ne pomeni, da bo tudi on delaven. Z otrokom je treba skupaj pomivati posodo, pospravljati hišo, ga navajati na pranje perila (otrok je udeleženec vašega odraslega življenja) in takrat lahko upamo, da bo otrok postal marljiv odrasel. Otrok lahko že s tremi leti pomiva posodo. Uživa, ker lahko sodeluje v življenju odraslih. Vsi otroci neprestano imitirajo odrasle, moramo jim le omogočiti, da svojo željo uresničijo s primernim delom.

Vse je odvisno od strukture družine – starši bi morali biti ves čas usmerjeni k temu, da vzgajajo svoje pomočnike. Sodobne mame in očetje so navdušeni, ko vidijo, kako njihova zlata hčerka poje, posnema zvezde pop-glasbe, ki jih vidi na tv-ekranu. Jasno je, da so v tem primeru starši nagnjeni k temu, da vzgojijo estradno pevko in ne svoje pomočnice. Otroci zelo dobro čutijo, kaj je njihovim staršem všeč in kaj morajo početi, da bi jim ugodili.

Starši bi morali težiti k temu, da vzgajajo deklico, ki bo s 14-imi leti popolnoma samostojna gospodinja. Prav tako velja tudi za fante. Kako to uresničiti? Zelo pomembno je, da izberemo pravi čas. Vsak starš potrebuje nekatera najosnovnejša znanja, ker v otrokovem razvoju obstajajo določene faze, ko se v njemu oblikujejo takšne ali drugačne sposobnosti. Psihologom so te zelo poznane. Na žalost pa v šoli ne predajajo niti osnovnega znanja o psihologiji otroka, čeprav bodo vsa ta znanja koristna praktično vsem, ker bo ogromno število današnjih učencev postalo staršev.

Na primer, če trener vodi košarkarsko ekipo, mora vedeti, da je za točnost meta odvisna koordinacija giba. Ta koordinacija se oblikuje med 12. in 14. letom. To pa pomeni, da otrok, ki se je pridružil klubu s 15. leti, nikoli ne bo imel dobrega meta, ker je čas, ko so se oblikovale mišice, živčni končiči, ki so odgovorni za natančnost meta, že minil. Mimogrede, ravno v tem obdobju se v šolah začenja obvezna delovna praksa. Pomembno je, da se v tem času otrok nauči v rokah držati kladivo, žago, izvijač … Čeprav bi se moral otrok naučiti že prej delati, se ravno v tem času v njemu razvijajo sposobnosti za natančna in prefinjena opravila in prav v tem razvojnem obdobju se lahko izobrazi v mojstra svoje obrti, ki bo imel “zlate roke”.  V starosti od 12. leta dajte otroke v tečaj umetnosti, saj so prav v tem obdobju sposobni, da s prefinjenimi gibi svinčnika ali čopiča izrazijo svoje zamisli. In ta sposobnost ni povezana samo z razvojem mišic, temveč tudi z razvojem duševne moči, pojavom sposobnosti osmišljanja lepote in s sposobnostjo izražanja harmonije.

V razvoju otroka obstaja tudi določena faza, ko se postavlja temelje za delovne navade. Ta je približno v starosti med 4. in 6. letom. V tem obdobju morajo starši začeti otroka navajati na delo. Otrok seveda še ni sposoben za dolgotrajno, vztrajno in temeljito delo. Vseeno pa mora otrok že vedeti, kaj delo je. Imeti mora določene hišne obveznosti. Če izpustimo to obdobje, bo lahko vsako kasnejše navajanje na delo nekoristno. Otrok bo najverjetneje tudi zmogel narediti neko stvar zelo lepo, vendar samega dela ne bo imel rad in tega bo želel početi.

Na primer, prezgodaj je otroka pošiljati v trgovino po kruh pri dveh in pol ali treh letih. Otrok takrat enostavno ne ve, kako upravljati s svojimi občutki. Če, na primer, na poti sreča mačko, je vsega konec: stekel bo za njo in pozabil na trgovino. Če otrok želi brcati v postelji, ga ne morete prisiliti, da ne bo brcal. Svoje energije ne more nikjer potrošiti in se ne more nadzorovati, pa četudi ga boste kaznovali z udarcem po riti. Že minuto po kazni se bodo noge spet začele premikati in brcati, po tretjem letu pa se pri otroku začne pojavljati sposobnost nadzorovanja svojih želja. V njem se bo sicer razvila želja steči za mačko, vendar bo že lahko nadzoroval to svojo željo, da bi izpolnil drugo – priti do trgovine. Pri otroku se počasi kaže odgovornost za delo, ki mu je zaupano. To njegovo novo sposobnost moramo razvijati, zato je treba otroka že pri štirih letih navajati na neke stalne obveznosti doma. V nasprotnem primeru bomo zamudili čas, da bi otrok lahko razvil skrbnost in odgovornost.

Preberite tudi: Katera hišna opravila so primerna za vašega otroka

Ko otrok malo odraste, ga je mogoče in tudi treba vključiti v sodelovanje pri pravilnem načrtovanju svojega življenja. Nekoč sem slišal zgodbo o neki ženski, ki še ni bila v poznih letih, o tem, kako ona uči svojo vnukinjo. Ko vnukinja dolgo prosi babico, da naj ji nekaj kupi (mp3 predvajalnik, obleko ipd.), babica postopa na naslednji način. Vnukinji kupi npr. željni predvajalnik, vendar ga vzame na obroke. Ko se pri vnukinji po določenem času pojavi nova želja po nečem, babica odgovori: “Počakaj. Se spomniš, kupili sva mp3 predvajalnik? Nisva ga še odplačali. Zdaj varčujeva denar, da bi odplačali predvajalnik. Ko ga odplačava, kupiva novo stvar.” Tako se vnukinja že od otroštva uči načrtovati svoje stroške in prilagoditi svoje želje in zmožnosti. Ta vnukinja je od otroštva dalje vključena v življenje odraslih in sodeluje v njem s pridobivanjem navad, sprejemanja odločitev in odgovornosti zanje.

Ilija Šugajev

Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor