Duhovni nauki, katere bi se moral naučiti vsak otrok

Če ste verni in vero prakticirate v vsakdanjem življenju, potem tudi vaši otroci živijo skladno z družinskimi verskimi prepričanji in navadami. V tem primeru vzemite tale članek zgolj informativno. Če pa niste verni in se sprašujete, kako bi prepričanja in življenjske nauke prenesli na otroke, boste v članku morebiti našli nekaj dobrih izhodišč za vzgojo na duhovnem področju.

Vsi ljudje nosimo v sebi duhovno dimenzijo. Da bi otrokom predali pomembne duhovne nauke ni treba, da verujemo v Boga, Alaha, Budo itd. Verni ali neverni, vsak si za otroke želi, da bi spoštovali življenje in ga jemali kot sveto, da bi sprejemali tehtne odločitve, da bi spoštovali naravo, da bi razumeli, kako njihovo bivanje prinaša veselje in radost, da se včasih stvari ne obračajo tako, kot so si predstavljali, vendar se na nek skrivnosten način vendarle vse izide. Otroci morajo spoznati, da največje zadovoljstvo prihaja iz povezovanja in deljenja z drugimi, da nas neprijetne izkušnje učijo in silijo k rasti, da ne moremo zmeraj dobiti tistega, kar si želimo, toda zmeraj imamo možnost izbrati najboljše v danem trenutku.

Predstavljamo vam nekaj izhodišč za razmislek o duhovnosti:

Zaupanje

Tudi če ne verujete v edinega in vsemogočnega boga, morajo otroci dobiti občutek, da se jim vesolje smehlja. Einstein je rekel, da je najpomembnejša odločitev vsakega človeka ali bo na svet gledal kot na prijateljski ali kot na neprijazen kraj.
Ljudje, ki dojemajo svet kot prijazen, so tudi čustveno in fizično bolj zdravi. Prej so pripravljeni pomagati sočloveku, kar vpliva tudi na njihov nivo sreče. Seveda je treba otroke naučiti, da poskrbijo zase in za svojo varnost. Toda kljub temu, da ni mogoče vsem verjeti in zaupati, še ne pomeni, da ne smemo zaupati nikomur več.

Majhni otroci zato ne bi smeli biti izpostavljeni vsebinam na televiziji, namenjenih odraslim, kot so naprimer poročila. Pri poročilih se tudi odrasli velikokrat počutimo ogroženi, kot da je svet izredno nevaren kraj, kaj šele, da se ne bi tako počutili tudi otroci. Einsteinove besede aplicirajo tudi na globlji občutek zaupanja, da ima vsako življenje pomen in da dobra dela štejejo.

Vsak posameznik ima moč, da naredi svet boljši

Ko se otroci soočijo s tragičnim dogodkom in se počutijo nemočne, da bi karkoli naredili in to spremenili, obstaja nevarnost, da odrastejo v nepopravljive cinike. Toda, če kljub tragediji čutijo moč, da stvari spremenijo, odrastejo v močne osebnosti z zdravimi moralnimi občutki za to, kaj je prav in kaj ne. Za plemenita načela so se pripravljeni izpostaviti in se zanje boriti. Ogromno priložnosti je, da otroku pomagamo pri tem, da začuti, razvija in krepi svojo notranjo moč. Pogostokrat že samo s tem, da mu damo ustrezen odgovor na njegova vprašanja. Toda v vsakodnevni naglici se velikokrat zgodi, da njihova vprašanja obravnavamo kot nadležna ali pa ne znamo odgovoriti nanje.

Primer: z otrokom se odpravljata na trening nogometa, ko vas vpraša, zakaj nekdo ustreli nekoga, ki ga sploh ne pozna.
Ne glede na to, ali otroci skušajo razumeti vedenje ljudi ali pa poskušajo razvozlati skrivnosti vesolja, na vas se obračajo po pomoč. Ko gradijo svoj pogled na svet, morajo informacije shraniti na pravo mesto. Nič ni narobe, če priznate, da ne veste odgovorov na vsa njegova vprašanja. Lahko jih poiščeta skupaj, lahko se skupaj sprašujeta, čudita ali žalujeta. Toda pomembno je, da se ob travmatičnih dogodkih komunikacija med vama ne pretrga.

Otroku je treba razložiti, da se hude stvari ne dogajajo kar tako, kot po tekočem traku. In tudi če včasih ne najdemo razloga ali odgovora na vprašanje ‘zakaj’, še to ne pomeni, da ne obstaja nek globlji, skriti razlog, ki se bo mogoče razkril takrat, ko bomo to najmanj pričakovali.

Nasilje nad človekom lahko razložite s sledečimi besedami: »Včasih se ljudje ne strinjajo eden z drugim in tega ne znajo izraziti z besedami, zato se zatečejo k nasilnim dejanjem. Lahko se pretepajo, uporabijo orožje ali celo bombe. Vendar tak način vselej prinese še več trpljenja in nerazumevanja. Zato je bolje, da se poskušamo dogovoriti z besedami.«
»Ob težkih dogodkih zmeraj obstaja način, da naredimo kaj dobrega in si pomagamo med sabo. Tudi ko se je zgodila ta tragedija, je veliko ljudi priskočilo na pomoč. To je tisto, kar je resnično vredno občudovanja.«

Ljubezen do narave

Ljudje, ki so blizu naravi, so bolj zdravi in čustveno bolj stabilni. Ste kdaj opazovali majhnega otroka, kako se čudi naravi? To bi lahko opisali kot začetek duhovnosti. Pajkova mreža, ki se blešči v jutranji rosi, vzhajajoča luna, slap, ravnokar skoteni mačji mladički ali rastlina, ki se spomladi prebija skozi zemljo, da vzbrsti. Vse to je čudež narave. Kot pravi Rachel Carson, ameriška biologinja, pisateljica in okoljevarstvenica: »Tisti, ki razmišljajo o lepotah narave, v sebi premorejo moč, ki je večna.«

Hvaležnost

Hvaležnost je duhovna dimenzija, ki deluje ne glede na verska in druga prepričanja. Če v sebi prakticirate hvaležnost, vas to dela srečnejše. Ko se znajdete v težavah in ko vas preplavljajo neprijetna čustva, je hvaležnost tista, ki zdravi. Hvaležnost odpira srca in vrata v nove zmage. Globlja je hvaležnost, ki jo občutite, večja je vaša zmožnost sprejemanja in bolj dragoceni so darovi, ki vam jih prinaša življenje.

Otroci se ne zavedajo vseh blagoslovov, ki jih imajo. In vzbujanje občutka krivde ni primeren način učenja. Najboljša strategija je vzor staršev, ki se zavedajo blagoslovov in na glas izražajo hvaležnost, npr. za čudovit dan, bogato obloženo mizo, varen in zanesljiv avto, čudovito učiteljico ali sosedo, za drug drugega.

Včasih je koristen tudi pogovor, seveda brez predsodkov in primeren starosti otrok, o tem, kako živijo drugi.
»Nekateri otroci pač nimajo dvorišča, kot mi, da bi se lahko igrali na njem. Zato je prav, da to cenimo in lepo skrbimo zanj.«
»Babica je stara in ne bo večno z nami. Zato je prav, da jo obiščemo, ko le lahko, čeprav se ti včasih pri tem dolgočasiš.«
Majhne navade, kot je npr. izrekanje zahvale pred obrokom, razmišljanje o blagoslovih ali izražanje hvaležnosti za čudovit dan, ki smo ga preživeli skupaj, delujejo kot stopničke na poti do globlje hvaležnosti, ki jo bodo otroci razvili tekom odraščanja.
»Hvaležnost je ključ do izpopolnjenega življenja. Naše darove spreminja v nekaj več: zanikanje spreminja v sprejemanje, kaos v red, zmedenost v jasnost. Obrok spremeni v pojedino, hišo v dom, neznanca v prijatelja. Hvaležnost osmišlja našo preteklost, prinaša mir sedanjosti in ustvarja vizijo jutrišnjega dne.« Melody Beattie

Uživanje v tišini

Radio ali televizija sta pogostokrat prižgana zgolj za ozadje, da preženeta tišino. Toda tišina je pomembna, saj nas Povezuje s srčiko našega bistva, ki deluje drugače kot naš zavedni um. Še posebej otroci potrebujejo tišino, da se lahko povežejo sami s sabo. Glasba je seveda čudovit način za vzpostavitev ustreznega vzdušja in na srečo obstaja veliko različne in odlične glasbe. Glasba in različni zvoki pa lahko tudi rušijo umirjenost doma in če jih otrok ne posluša, se mora zelo potruditi, da odstrani moteče dejavnike iz svojega okolja. Pri tem narašča njegova napetost, še posebej če gre za vznemirljive vsebine. Vsi kdaj pa kdaj potrebujemo tišino.

Čas za pomembne stvari

Poskušajte si vzeti dovolj časa, da z otrokom občudujete magične trenutke vajinega vsakdana. Opazujte lesketanje sonca na sveže zapadlem snegu, poduhajte čudovite rože na sosedovem vrtu, občudujte mavrico. Pri tem ni potrebno, da čudesa narave spremenite, izkoristite za predavanje iz biologije. Samo opazujte, se čudite in bodite hvaležni za vsak dan, ki vam prinaša take darove.

Koristi refleksije

Ko vas tarejo pomembna vprašanja ali velike težave, se je včasih dobro prepustiti in se otresti predsodkov in skrbi, vsaj za nekaj trenutkov. Velikokrat se zgodi, da ima taka ‘meditacija’ zdravilen učinek in v mislih se utrnejo rešitve, na katere prej sploh niste pomislili.

Če ste navajeni moliti, naučite otroke besede, ki jih izrekajo, tudi poslušati. Ne glede na to, ali se zatekate k molitvam ali ne, pa vsem družinam dobro dene sprehod po gozdu, opazovanje lune ne nočnem nebu ali vožnja z avtomobilom na toplo poletno jutro, ko vsi samo vpijajo te čudovite darove življenja.

Sami ste odgovorni za razlago ključnih verskih vprašanj

Ne predvidevajte, da pri verski vzgoji otroci dobijo ustrezne razlage in odgovore na svoja vprašanja. Hčerka je bila prepričana, da biblijska zgodba o Abrahamu in njegovem sinu Izaku govori o tem, da je prav nekoga ubiti, če ti Bog tako zapove. Ne glede na veroizpoved morate kot starši biti seznanjeni z vsebinami, ki jih otrok posluša pri verouku. Doma mu morate pomagati, da jih razume in interpretira na primeren način.

Sami tudi nosite odgovornost glede tega, kako prakticirate vero v vašem domu. Primer: vsi otroci se slej ko prej srečajo s spolnostjo. Zato je pomembno, da imajo pozitiven odnos do svojega telesa, da se ne sramujejo, ko se začnejo spreminjati in odraščati in da se ne počutijo krive ob občutkih, ki jih prevzemajo. Tukaj imate glavno vlogo starši in če se vam zdi, da kateheti ali duhovniki izpričujejo drugačno mnenje, morate to otroku pojasniti.

Sposobni ste se spopasti s težkimi situacijami

Otroci se morajo naučiti, da se za dobre stvari v življenju splača potruditi. In običajno je potrebno vložiti veliko časa, truda in energije. Vsak izmed nas se raje izogne nelagodju, če se le lahko, toda neprijetne situacije nas silijo k učenju, rasti in razvoju. Večina moralnih odločitev nosi s sabo odrekanje. Toda to je v redu. Vsak izmed nas je zmožen opraviti težke stvari, tudi otroci. Pomembno je, da ste jim dober zgled: poiščite si pomoč in podporo ter opravite delo po svojih najboljših močeh. Bodite ponosni nase.

Pomembnost doprinosa družbi

Otroci pogosto ne razumejo, zakaj mora biti svet tako nepravičen. Ne glede na verska prepričanja je potrebno otroke naučiti, da tudi angeli potrebujejo našo pomoč. Ko človek naredi nekaj za drugega ali za družbo na splošno, se počuti izpopolnjenega in srečnega. Naučite otroke, da občutijo to srečo. Začnite z zgledom, npr. tako, da pomagate neznancu pobrati živila, ki so mu padla iz strgane vrečke ali da nasekate starejši sosedi drva. Vključite se v dobrodelne organizacije, udeležite se akcij prostovoljcev ali pa pomagajte nekomu v vaši okolici, za katerega veste, da potrebuje pomoč. Predvsem pa, bodite prijazni. Pokažite otroku, da je tudi z navidezno majhno gesto mogoče narediti velike spremembe.

Opazoval sem živali v zavetišču, ki so bile zaprte v kletkah. Živali, ki so jih ljudje odvrgli. V njihovih očeh sem videl ljubezen in upanje, strah in grozo, žalost in izdajstvo. Bil sem strašno jezen. Zavpil sem: »Bog, to je grozno! Naredi vendar kaj!«
Bog je bil za trenutek tiho, potem pa je spregovoril: »Saj sem naredil. Ustvaril sem tebe.«
Jim Willis (autor knjig o veri in duhovnosti)