Otroci in njihova »neprijetna« čustva – kako se nanje pravilno odzvati?

Ravnanje z otrokovi neprijetnimi čustvi je za starše ena izmed najtežjih nalog, kar jih je, čeprav so prav otrokova čustva tista, ki naredijo starševstvo tako lepo. Ko so otroci srečni, smo srečni tudi starši. Ko so otroci jezni, imajo izbruhe besa in udarijo, je pomembno, da se starši naučimo primerno odzvati in otrokom na učinkovit način pomagati pomiriti intenzivnost močnih čustev.

Otroci in njihova »neprijetna« čustva - kako se nanje pravilno odzvati?

Največ močnih čustev se pri otrocih aktivira v vsakdanjih situacijah: ko jih je strah, ko jih poskušamo obleči, ko se odpravljamo spat, ko morajo deliti igrače s sorojenci ali prijatelji, ko ne dobijo igrače, ki jo želijo, po končani igri, zaradi daljše odsotnosti enega od staršev, ko se v otroku naberejo negativna čustva, ko jim postavljamo meje, itn. Vse to pri otrocih povzroča močno notranjo napetost, ki jih lahko spravi v silovit jok in bes.

Najpogostejše napake, ki jih starši naredimo, ko so otroci močno čustveno vznemirjeni, so naslednje:

  • naredimo prav vse, samo, da bi otroka osrečili;
  • z logiko in razumom poskušamo preprečiti jok in bes otroka;
  • težavo želimo rešiti takoj;
  • čustvom ne pustimo proste poti;
  • izrečemo stvari, zaradi katerih nam je kasneje žal;
  • kaznujemo in dokazujemo, da smo mi tisti, ki smo glavni;

Zakaj se vaš srečen otrok naenkrat spremeni v močno jeznega, jokajočega in nesodelovalnega otroka? Razlog ni v tem, da je vaš otrok poreden, ampak leži v delovanju otroških možganov. Da bi mu lahko pomagali pri spoprijemanju s siloviti čustvi, moramo starši razumeti njihovo delovanje.

Ker so v prvih letih življenja racionalni možgani, odgovorni za pomiritev čustev, še precej nerazviti, imajo v tem obdobju glavno besedo njegovi »spodnji«, čustveni deli možganov. Ko je otroka strah, se povezave v možganih porušijo, aktivirajo se čustveni sistemi, ki zablokirajo delovanje racionalnega dela možganov in povzročijo, da otrok izbruhne v močan bes in kričanje. Negativni občutki preplavijo čustveni del možganov in takrat otrok dobesedno ni sposoben razmišljati. Racionalni del možganov se razvija zelo počasi in zato majhni otroci še niso sposobni sami od sebe pomiriti teh grozovitih in bolečih čustvenih izpadov.

Moramo se zavedati, da se otroci rodijo z »dobrimi« in »slabimi« čustvi. V vsakem dnevu se bo otrok veliko smejal, se igral, se jezil in tudi veliko jokal. In to je zdravo. Kadarkoli je otrok sit in naspan in ima izpad besa in joče, se v njem sproščajo napeta, neprijetna čustva, kot so: strahovi, frustracije, nemoč, žalost, zguba, ljubosumje, razočaranje, itn. Vsa ta neprijetna čustva so se v otroku nabrala preko dneva, celega tedna, včasih segajo celo veliko bolj nazaj. Ni nujno vedno poznati vzroka teh neprijetnih čustev – ko se pojavijo, je dovolj, če starši ne govorimo veliko, jih ne poskušamo potlačiti, ne kaznujemo, se ne jezimo nazaj, ne grozimo in se ne posmehujemo.

Otroci in njihova »neprijetna« čustva - kako se nanje pravilno odzvati?

Nekaj primerov, kako lahko starši pomagamo otroku, da se ponovno uravnovesi

Otroci potrebujejo t.i. ravsanje, telesno igro, saj je nujno potrebno za zdrav razvoj možganov. Takšna igra s staršem, sorojencem ali prijateljem pomeni sproščanje odvečne energije pri otrocih in hkrati spodbuja razvoj racionalnega dela možganov. Otroka pustimo, da se ravsata in takoj ko opazimo, da se je izraz na obrazu spremenil, ju zaustavimo: nasmeh na obrazu pomeni, da je ravsanje še prijetno, stisnjeni zobje pa pomenijo, da otrok čuti čustveno bolečino in zato potrebuje odraslo osebo, ki mu pomaga, da se obvlada in ponovno uravnoteži. Spoštljiva in odločna meja je zelo pomembna, saj tako pomagamo otroku uravnovesiti previsoko raven čustvene vznemirjenosti.

1. primer

Otrok se lepo igra s staršem, skupaj sestavljata kocke, se smejeta in se zabavata. Pride čas za spanje in otrok postane čustveno vznemirjen. Mama bi rada, da bi se otrok oblekel v pižamo, a otrok se začne upirati in se razpoči v jok. Čeprav je za starša to majhna stvar, jo otrok zelo močno doživlja. Če otroku dovolimo, da skozi jok izrazi svoja boleča čustva, mu damo možnost, da uporabi svojo naravno zdravilno moč – to je povezanost z lastnim notranjim bistvom in možnost, da se reši svoje notranje napetosti. Otroku odločno in razumevajoče pokažimo, da razumemo njegova čustva in da pa kljub vsemu želimo, da se obleče v pižamo. Rečemo lahko: »Vem, da je hudo, ker je konec igre in takoj, ko se pomiriš želim, da se oblečeš v pižamo.«, »Vem, da je težko in takoj, ko se pomiriš, želim, da si umiješ zobe.« Če mu damo možnost, da se čustva pomirijo, se bo otrokov um razjasnil in sprostil, oči se bodo zasvetile in z lahkoto se bo oblekel v pižamo in si umil zobe. Kasneje bo mirno in globoko zaspal in naslednji dan bo bolj sproščen in sodelovalen.

2. primer

Tine, star štiri leta in njegov oče, sta v trgovini in kupujeta igračo za rojstni dan Tinetovega prijatelja. Tine se neha zanimati za nakup igračke za prijatelja, ampak želi igračko zase, zato začne glasno jokati. Njegovo glasno jokanje postane zelo moteče za vse v trgovini. Oče odnese Tineta pred trgovino na klopco in počaka, da se močan izbruh besa pomiri. Oče poimenuje otrokova čustva in reče: »Vem, da ti je hudo. Tukaj sem s tabo. Vse je v redu in kmalu boš povsem v redu.«. Oče zaupa procesu in ko se Tine pomiri, se posveti pogovoru z njim:

»Se spomniš, ko si prejšnji mesec praznoval rojstni dan in smo imeli zabavo pri nas doma? Robert ti je prinesel vse tiste knjigice, ki so ti tako zelo všeč in ki ti jih jaz rad berem pred spanjem. Tine prikima in oče nadaljuje: “No, zdaj pa je na vrsti Robertov rojstni dan in darilo zanj. Ne verjamem, da bi se počutil dobro, če bi šel na zabavo brez darila. Rad bi pa vedel, kaj ti misliš o tem?« Tine odgovori: “V redu je, če kupimo darilo za Roberta, če lahko tudi jaz dobim svojo igračko.« Oče odgovori: “Nič ni narobe, če si tudi ti želiš igračko. Verjamem, da ti je težko v trgovini z igračami kupovati darilo za nekoga drugega, ne da bi dobil kaj zase. Ampak nisva prišla sem, da bi kupovala kaj za sebe. Če res želiš to igračko, potem se bova o tem pogovorili doma, ampak danes je ne bova kupila. Sedaj bi rad, da mi poveš, kaj bi Robert rad za darilo in kaj ti misliš, da bi mu bilo všeč? Tine za trenutek pomisli in reče: “Zelo rad sestavlja kocke.” Oče se razveseli: “Hej, to je dobra ideja!«  Tine je zelo ponosen, ko Robert odpre darilo in od veselja zavpije: »Točno te kocke sem si zelo želel. Hvala Tine! ”

Kaj je storil Tinetov oče?

  • Sina ni obtoževal zaradi izbruha besa, povezanega s tem, da ne more dobiti igrače, ki si jo tudi sam želi.
  • Obvladoval je svoja čustva, hkrati pa ni ignoriral otrokovih. Ni ga pustil jokati samega.
  • Takoj, ko se je otrok pomiril, sta skupaj razmislila o rešitvah in se pri tem oba dobro počutila.

Otroci in njihova »neprijetna« čustva - kako se nanje pravilno odzvati?

Otroci potrebujejo jok, izpade besa, spontani smeh in igro, da bi se povezali s svojim notranjim bistvom, sprostili boleča čustva iz telesa in se ponovno uravnovesili. Prav jok, jeza, smeh in igra so naravni zdravilni mehanizmi, ki delujejo na globljem, čustvenem nivoju. Dokazano je, da so zelo pomembni za psihološko zdravje in pomenijo naravno obrambo pred stresom. Otrokovo naravno stanje je biti sodelovalen. Če se obnaša na način, ki tako ne deluje (udari sorojenca, ustrahuje prijatelja, vleče psa za rep,..), potrebuje odraslega, ki mu pomaga, da se ponovno uravnovesi.

Se še spomnite, kako ste se počutili, ko ste se s svojim partnerjem ali prijateljem dobro nasmejali? Najbrž dobro in sproščeno. Enako velja za otroke. Ko razumemo otrokova čustva, postanejo ta manj intenzivna in prej minejo. Ko je otrok močno čustveno vznemirjen, potrebuje odraslega, ki se otrokove močne energije ne prestraši. Pomembno je, da mu namenimo razumevajoče in odločne meje, pogled in ton glasu in rečemo lahko: »Vem da si jezen, ker ne moreš sedeti na sestrinem stolu in želim, da se usedeš na svoj stol.« »Vem, da je hudo, ko ti rečem NE in ne dovolim, da brcaš v vrata (fizično primemo, zadržimo roko ali nogo).««Vem, da si jezen in ne dovolim, da zmerjaš bratca«. Pomembno je, da slabega vedenja (verbalno in fizično) ne dopustimo, a ga razumemo in spregovorimo lahko o vzroku slabega vedenja, to je o neprijetnih čustvih.

Kadarkoli spregovorimo o neprijetnih čustvih, jih to blaži in pomaga bolj kot kaznovanje in zmerjanje otroka. Pogajanja z otrokom, kaznovanje in predavanja o lepem obnašanju so v takih trenutkih neučinkoviti pristopi in zgrešijo bistvo. Možgani potrebujejo ponovno ravnovesje. Postaviti razumno in odločno mejo, očesni kontakt, primeren in razumevajoč ton glasu, spoštljivo in empatično poslušanje, sprejemanje otrokovih neprijetnih čustev in telesna tolažba so tisto, kar otroci v tistem trenutku potrebujejo. To omogoči, da vsi deli možganov ponovno delujejo usklajeno in se otroci  uravnovesijo. Ko se otrok počuti uravnovešenega, je pomirjen, se lažje uči, skoncentrira, deli igrače, posluša in sodeluje. Če v navalu otrokovega besa sami nismo mirni in nas otrokova močna energija prestraši, je najbolj pomembno, da si vzamemo čas zase in da se najprej pomirimo.

Novejše nevroznanstvene raziskave so pokazale, da če otroku pomagamo pri obvladovanju močnih čustev, bodo v njegovih možganih nastali in se utrdili sistemi za notranje usmerjanje in za učinkovito obvladovanje stresnih situacij v življenju. Ko bo odrasel, bo imel veliko večji nadzor nad lastno jezo in vedenjem. Še vedno se bo zgodilo, da bo jezen, a v navalu jeze ne bo napadal vseh in vsakogar v svoji bližini. Z bolj učinkovitimi starševskimi prijemi bodo v otrokovih možganih nastale pomembne povezave, ki mu bodo omogočale, da se bo pozneje v življenju lahko učinkoviteje spopadal s stresom, se lažje soočal s frustracijami in jezo.

Napisala: Klara Bajec, svetovalka in certificirana trenerka za pozitivno vzgojo in starševstvo

 

Klara Bajec

Klara Bajec

Sem mama dveh deklic starih 7 in 8 let, podjetnica, svetovalka in certificirana trenerka za pozitivno vzgojo in starševstvo, praktik in mojster nevrolingvističnega programiranja, inštruktorica osnov Zakona privlačnosti, mojster investiranja in coach za vodenje osebnih financ. Na podlagi dolgoletnega izobraževanja in izkušenj z lastnimi otroki sem razvila veliko preprostih, vendar učinkovitih pristopov, ki brez večjega stresa resnično delujejo.

Več o meni lahko preberete na FB strani Pozitivna vzgoja in starševstvo, kjer mi lahko tudi pišete.
Klara Bajec
Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 4]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor